Prehod v očetovstvo je eden največjih in najglobljih psiholoških premikov, ki jih moški lahko doživi – ​​spremljajo ga občutki, ki segajo od vznemirjenja do tesnobe in negotovosti. V zadnjih desetletjih so se pričakovanja glede očetov povrhu vsega močno spremenila in družba očete vse bolj spodbuja k aktivni vzgojni vlogi. Toda raziskave kažejo, da ta premik s seboj prinaša številne izzive, ki lahko vodijo do zapletenih občutkov – ti se rojevajo, ko moški krmarijo med odgovornostmi in pričakovanji glede družinskih vlog.

V zadnjih letih so bile opravljene številne študije. Ena takih je bila izvedena leta 2011 (Daiches in drugi) in v njej so ugotovili, da je po mnenju mnogih moških pot do očetovstva »kompleksna, nestrukturirana in zahtevna«, pri čemer se spremembe pogosto pojavijo že med nosečnostjo partnerice. Sodobni oče mora biti bolj vpleten, kot je veljalo za prejšnje generacije. Po besedah ​​otroškega psihoanalitika Henrija Parensa pa je to pričakovanje v nasprotju z izkušnjami: precej moških je v preteklosti odraščalo brez posebne očetovske skrbi ali nege, zaradi česar se lahko počutijo nepripravljene na zahteve sodobnega očetovstva. Parens zato zagovarja potrebo po starševskem izobraževanju tako za dečke kot za deklice že v šolah, čeprav so takšna prizadevanja še vedno redka.

Hormonske spremembe

Raziskave prav tako kažejo na hormonske spremembe, ki nastanejo pri novopečenih očetih, kar nakazuje, da imajo biološki premiki vlogo tudi pri tem in da moškim lahko pomagajo pri prehodu v vlogo negovalcev. Študija, objavljena v Mayo Clinic Proceedings, je opazila povečanje ravni estrogena med bodočimi očeti, hormona, ki je običajno povezan z negovalnim vedenjem. Hormonske prilagoditve se začnejo približno 30 dni pred rojstvom in se nadaljujejo v mesecih po rojstvu, kar omogoča biološko osnovo, ki podpira psihološko preusmeritev k očetovstvu.

Poleg bioloških prilagoditev so seveda pomembne tudi psihološke. Študije glede tega kažejo, da moški med nosečnostjo svoje partnerice doživijo obdobje samorefleksije, pri čemer ponovno ocenijo vrednote, navade in celo identiteto, ko se pripravljajo na očetovstvo. V neki študiji so bodoči očetje poročali, da se počutijo »nevidne« in »izključene« iz nosečniške izkušnje. Mnogi očetje so opisovali občutke izolacije, zlasti v zgodnjih fazah, ko so se počutili odmaknjene od realnosti nosečnosti. Vendar so tudi ugotovili, da sta jim pogled na sliko fetusa in občutenje gibanja ploda pomagala pri vnovičnem vzpostavljanju občutka večje povezanosti in angažiranosti.

Skratka, nosečnost, pričakovanje otroka za očete pomeni spremembo in, kot rečeno, izziv. Seveda pri tem ne moremo enačiti vloge matere, nosečnice, in vloge očeta, toda oba v tem času doživljata velike spremembe.

Prevrednotenje lastnega otroštva

Nekateri očetje lahko, še kažejo raziskave, doživijo nepričakovano »prevrednotenje« lastnega otroštva in odnosov z očeti, pa tudi tega, katere vrednote in vedenja želijo posnemati ter katerim se je bolje izogniti. Ob prehodu v očetovstvo mnogi moški poročajo o pozitivnih spremembah, saj postanejo bolj potrpežljivi, celo ponižni, in se bolje zavedajo pomembnosti svojega položaja.

Novopečeni očetje se pogosto soočajo z iskanjem novega življenjskega ravnotežja. Hkrati se soočajo z dilemo, kje poiskati pomoč, kadar jo potrebujejo. Partnerice ne želijo dodatno obremenjevati in neprijetno jim je za nasvet vprašati babico, čeprav bi lahko prav babice s svojimi izkušnjami velikokrat pomagale pri iskanju dobrih nasvetov. V Sloveniji imamo na srečo dobro razvit sistem šol za starše, vendar na vsa vprašanja tam žal ni mogoče dobiti odgovora.

V svetu mnogi strokovnjaki predlagajo bolj vključujoče programe tudi po porodu, tudi za moške, saj bi tako lahko dobili nasvete, ki jih bržkone zelo potrebujejo, ko doživijo tako veliko življenjsko spremembo.