Sprehajanje in hoja sta najbolj priljubljeni obliki rekreacije, vendar sami po sebi ne zadoščata za ohranjanje celovite telesne pripravljenosti, ugotavlja obsežna ameriška raziskava. Ugotovitve kažejo, da moramo v vsakodnevno rutino vključiti tudi vaje za krepitev mišic.
Študija, ki so jo te dni objavili v ugledni znanstveni reviji PLOS One, razkriva, da čeprav skoraj polovica odraslih (44,1 odstotka) izbira predvsem hojo kot telesno aktivnost, to v praksi pogosto ne zadošča za doseganje zdravstvenih standardov. Nacionalne smernice in priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) namreč narekujejo vsaj 150 minut zmerne aerobne aktivnosti tedensko ter dodatne vaje za krepitev mišic vsaj dvakrat na teden.
Raziskovalna ekipa pod vodstvom Christiaana Abildsa z Univerze v Zahodni Virginiji je analizirala telefonske ankete 396.261 odraslih iz leta 2019. Anketiranci so lahko izbirali med 75 različnimi vrstami vadbe. Podatki so neusmiljeni: zgolj četrtina tistih, ki se v prostem času posvečajo predvsem hoji, dejansko izpolnjuje tako aerobna kot mišična priporočila. Še bolj skrb vzbujajoč je podatek, da kar 22 odstotkov rednih sprehajalcev ne dosega niti enega od teh dveh osnovnih zdravstvenih pragov.
Raziskava je poleg tega osvetlila izrazite razlike v rekreacijskih navadah med prebivalci urbanih in ruralnih okolij. Čeprav hoja prepričljivo prevladuje na obeh straneh te geografske ločnice, se preostale aktivnosti močno razlikujejo, na kar vplivata predvsem infrastruktura in življenjski slog.
Prebivalci urbanih središč se pogosteje odločajo za tek, dvigovanje uteži, kolesarjenje in ples. Strokovnjaki to pripisujejo boljšemu dostopu do fitnes centrov, urejenih kolesarskih stez in organiziranih športnih programov. Na drugi strani prebivalci podeželja v prostem času pogosteje izberejo vrtnarjenje, lov, ribolov ali težja kmetijska opravila.
Podatki kažejo, da so odrasli na podeželju v povprečju bolj telesno neaktivni kot meščani. Pomanjkanje dostopne športne infrastrukture v odročnejših krajih tako predstavlja pomembno oviro za doseganje optimalne kondicije.
Znanstveniki še opozarjajo, da bi morali namesto splošnih in pogosto neučinkovitih nasvetov o gibanju strokovnjaki predlagati bolj lokalno prilagojene rešitve. Spodbujanje hoje ostaja smiselno, toda zgolj kot temelj, ki ga je treba nadgraditi. Na podeželju bi bilo na primer izjemno učinkovito, če bi elemente za krepitev mišic sistematično vključili v aktivnosti, ki jih ljudje že opravljajo – denimo pri intenzivnejšem vrtnarjenju ali fizičnem delu.
