Tišina je lahko blagodejna. Pomiri zaposlene misli ali pa je le kratko zatišje, predah v pogovoru. Toda v kontekstu konflikta ali odnosov lahko manipulator tišino uporabi kot orožje s precej uničujočim učinkom. Ta taktika je oblika čustvenega pritiska, ki drugega drži v negotovosti, tudi v smislu, zakaj je tako, kaj je šlo narobe ali kako to popraviti. Morda se zdi takšno početje malce otročje, vendar strokovnjaki svarijo, da je to lahko premišljena strategija za izražanje moči in izvajanje nadzora.

Najslabše, kar lahko nekdo naredi, je včasih to – da ne naredi popolnoma nič. S takšnim zavračanjem komunikacije manipulator učinkovito »kaznuje« žrtev, pri čemer ohranja pozornost in naklonjenost, dokler mu druga oseba ne ugodi. Ustvari nekakšno čustveno praznino, v kateri mora žrtev ugibati in sama iskati rešitev.

Nevidna žrtev

Takšen pritisk izkorišča našo temeljno potrebo po povezanosti in pripadnosti. Pošilja sporočilo, da je žrtev nevidna, nevredna pozornosti ali da ni cenjena. Sčasoma lahko to vodi do občutkov zavrženosti, osamljenosti in nizke stopnje samozavesti.

Po izsledkih raziskav lahko takšno ignoriranje aktivira dele možganov, ki so povezani s fizično bolečino. Z drugimi besedami, tiho ravnanje boli bolj, kot bolijo besede. Ta dokaj ostri opis poudarja globok psihološki učinek, ki ga lahko ima tišina. Takšno vedenje sodi med tista, ki so škodljiva in ki pogosto napovedujejo propad razmerja.

Hrepenimo po komunikaciji z drugo osebo, zato čutimo olajšanje, ko tisti drugi končno spregovori z nami. To olajšanje lahko povzroči odvisnost.

Čustvena škoda nastane, ker je človek nagnjen k temu, da ob tišini povsem naravno zapolni vrzeli – žal v takem razmerju pogosto s samoobtoževanjem. Je kaj takega rekel? Je kaj naredil? Bolj se tarča trudi najti odgovore, večjo moč ima manipulator. To pa je lahko tako moški kot ženska.

Za nekatere posameznike je takšno ravnanje nezavedni vzorec, nekakšen zakoreninjeni odziv na konflikt, ki se ga nauči iz družine ali prejšnjih odnosov. Vendar pa psihologi ugotavljajo, da v primeru, ko je bilo izrečeno opozorilo, kakšen učinek ima in kakšno škodo povzroča, oseba pa se vedno znova odloči molčati, takšno ravnanje sodi med zlorabe.

Spirala dvomov

V takem odnosu morda ni vpitja ali groženj, temveč se manipulator umakne, ne odgovarja, molči. Tudi če je v istem prostoru z žrtvijo, se vede, kot da je ni.

Človek se tako lahko hitro znajde v spirali dvomov in samokritičnosti. V glavi si ponavlja vsak pogovor in se sprašuje, kaj je naredil, da je zdaj v takšnem položaju. Lahko minejo dnevi, preden pogovor znova steče, morda celo tako, kot da se ni nič zgodilo. Čustvena cena je pri tem ogromna, zaradi česar je lahko posameznik zaskrbljen in osamljen.

Takšno ravnanje lahko vzbuja tudi odvisnost. Hrepenimo po komunikaciji z drugo osebo, zato čutimo olajšanje, ko tisti drugi končno spregovori z nami. To olajšanje lahko povzroči odvisnost in žrtev pusti zmedeno pri vprašanju, ali je sploh kriva.

Kot telesna poškodba

Študija iz leta 2014, objavljena v reviji Social Cognitive and Affective Neuroscience, je pokazala, da socialna izključenost aktivira predele možganov – kot je anteriorni cingularni korteks –, ki so sicer povezani z izkušnjo telesne poškodbe. Ko torej govorimo o »čustveni bolečini«, to ni zgolj metafora.

Takšno ravnanje, takšen molk sodi pod kategorijo, ki ji strokovnjaki pravijo čustvena ali psihološka zloraba. Ta, kot smo pokazali v tem serijalu, zajema različne taktike, ki manipulirajo s čustvenim počutjem drugega – od poskusov spreminjanja dojemanja realnosti do vzbujanja občutka krivde.

Priporočamo