Nova raziskava nakazuje, da bi prav vaje pisanja z roko lahko postale temelj za tovrstne diagnostične teste. Čeprav je pisanje z roko veščina, ki jo v digitalni dobi uporabljamo vse redkeje, je za znanstvenike izjemno zanimiva. Hkratni preizkus motoričnih sposobnosti in miselne obdelave podatkov namreč predstavlja izjemno zahteven trening za možgane, poroča poljudnoznanstveni portal ScienceAlert.
»Okno v možgane«
Predhodne študije so slabšanje pisnih veščin že povezale z boleznimi, kot je alzheimerjeva bolezen. Raziskovalci z Univerze v Évori na Portugalskem pa so želeli te razlike podrobneje preučiti. V raziskavo so vključili 58 starejših ljudi, starih med 62 in 99 let, ki živijo v domovih za starejše občane. Med njimi je imelo 38 udeležencev diagnosticirano obliko kognitivnega upada, preostalih 20 pa je bilo kognitivno zdravih.
»Pisanje ni le motorično dejanje, je okno v možgane,« je pojasnila kineziologinja Ana Rita Matias z Univerze v Évori. »Ugotovili smo, da starejše osebe s kognitivnimi motnjami kažejo drugačne vzorce v trajanju in organizaciji gibov med samim pisanjem.«
Največje razlike so se pokazale pri nareku
Z uporabo digitalnega pisala in tablice je moral vsak udeleženec opraviti več nalog, vključno z risanjem pik in črt, prepisovanjem besedila ter pisanjem stavkov po nareku.
Največje razlike med skupinama so se pokazale prav pri pisanju po nareku. Ta naloga od posameznika zahteva poslušanje, pomnjenje, pretvorbo zvoka v besedilo in fizično pisanje. Osebe s kognitivnim upadom so praviloma potrebovale več časa za vsak poteg s pisalom, njihovo gibanje pa je bilo manj usklajeno – za dokončanje iste naloge so uporabili bodisi preveč bodisi premalo gibov.
Naloge z večjimi kognitivnimi zahtevami so razkrile, da se kognitivni upad neposredno odraža v učinkovitosti in doslednosti izvajanja gibov. Ko ti kognitivni sistemi začnejo propadati, postane pisanje opazno upočasnjeno, bolj prekinjeno, manj usklajeno.
To podpira teorijo, da kognitivni upad zmanjšuje sposobnost možganov, da se prilagajajo med zahtevnimi nalogami, zaradi česar se njihove mreže za izvajanje motoričnih dejanj preobremenijo.
Znanstvenike čaka še nekaj dela
To so spodbudni začetni rezultati, ki nakazujejo, da bi se testi pisanja lahko uporabljali za kognitivne ocene brez dragih naprav ali dolgotrajnih obiskov bolnišnic.
Kljub temu pa ima študija določene omejitve. Vzorec vključenih ljudi je bil razmeroma majhen, raziskovalci pa udeležencev niso spremljali skozi daljše časovno obdobje, da bi videli, kako se njihova pisava spreminja z napredovanjem bolezni. Prav tako v raziskavi niso upoštevali morebitnega jemanja zdravil, ki prav tako lahko vplivajo na motorične sposobnosti. Z večjimi in obsežnejšimi študijami bi te omejitve lahko premostili.
Strokovnjaki poudarjajo, da bi analiza rokopisa tako lahko omogočila odkrivanje demence še pred pojavom očitnih simptomov, kot je izguba spomina. Dolgoročni cilj znanstvenikov je razviti hitro, poceni in preprosto orodje, ki bi ga lahko vključili v vsakodnevno zdravstveno prakso brez potrebe po specializirani opremi.
