Carringtonov dogodek iz leta 1859 je ohromil telegrafske linije, če pa bi danes doživeli kaj podobnega, bi bilo veliko, zares veliko hujše. Kot so poročali nekateri ameriški časniki tistega leta, so se pozno poleti taborniki, ki so spali pod nočnim nebom v Skalnem gorovju v Koloradu, prebudili zaradi neverjetno svetlega prizora na nebu. Opazili so polarni sij, tako močan, da so lahko brez težav in brez petrolejke brali knjigo. V svojem zapisu o tem dogodku, objavljenem v časopisu Rocky Mountain News, se je skupina spominjala, da so nekateri menili, kako je že dan, zato so začeli pripravljati zajtrk.
Ponekod drugod so se na ulice zgrnile množice. »Nebo je valovalo podobno kot žitno polje v močnem vetru. Morje je odsevalo čudovite barve polarnega sija,« je 5. septembra 1859 zapisal novinar v San Francisco Herald. »Nič ni moglo preseči veličastnosti in lepote tega prizora. Učinek je bil skoraj omamljajoč in tisoči so ga opazovali s prepletenimi občutki strahospoštovanja in veselja.« Podobno izkušnjo so doživljali prebivalci mnogih mest po vsem svetu.
Spremljanje peg
Polarni sij je bil, kot se je izkazalo, posledica najintenzivnejše sončne nevihte v do tedaj znani zgodovini, ki se danes imenuje Carringtonov dogodek. Takšne sončne nevihte lahko pošiljajo velike oblake elektrificiranega plina in delcev s hitrostjo do tri milijone kilometrov na uro. Ko ti dosežejo Zemljo, lahko zmotijo in popačijo Zemljino magnetno polje.
Takrat so med drugim takoj utihnile telegrafske linije, prepredene po vsem svetu, saj jih je uničil val vesoljskega električnega toka, tako močnega, da je onemogočil sistem. Telegrafske zveze so imele v tistem času po nekaterih ocenah nekaj sto tisoč kilometrov omrežja po vsem svetu.
Od občudovanja do strahu
Medtem ko so ljudje občudovali dogodek, pri čemer je bilo nekatere še kako strah, je narava vpijala ogljikov dioksid, ki se je takrat sproščal, tako da imamo danes med drugim v drevesih japonske cedre dokaz, da je bil dogodek resničen.
Ta drevesa omenjamo, ker je sto petdeset let pozneje doktorska študentka Fusa Mijake z Univerze v Nagoji natančno preučevala ostanke cedre, posekane leta 1956. Odkrivala je zgodbo, zapisano v celulozi drevesnih letnic. Posebej jo je zanimal velik skok prisotnosti ogljika-14. Koncentracija tega izotopa se lahko spreminja. Najbolj opazno se poveča pri silovitih vesoljskih vremenskih dogodkih, kot je bil omenjeni sončev izbruh. Ta prinaša, povedano poenostavljeno, visokoenergijske delce in tako poveča koncentracijo ogljika v atmosferi.
Na podlagi predhodnih raziskav je vedela, da je v poznem 8. stoletju prišlo do podobnega skoka tega elementa. Ugotovila je, da je okoli leta 775 opaziti dvanajstodstotni skok ogljika-14, kar je nakazovalo dvajsetkrat večji dogodek od običajnih kozmičnih pojavov. Drugi raziskovalci so te ugotovitve potrdili z evropskimi in severnoameriškimi drevesi. Znanstveniki so podoben signal našli tudi v izotopih berilija v antarktičnem ledu. Vsa ta odkritja so pokazala, da je šlo za globalen dogodek.
Mijakejini dogodki
Mijake in kolegi so rezultate objavili v reviji Nature. Od takrat takšne pojave imenujejo tudi Mijakejini dogodki; zaznamujejo jih nenadni skoki v koncentraciji ogljika-14 v drevesih ter berilija in klora v ledenih plasteh. Potrjeni so bili še v letih 7176 pr. n. št., 5410 pr. n. št., 5259 pr. n. št. ter v letih 774 in 993.
Ti dogodki kažejo občutno višjo jakost, kot jo je imel Carringtonov dogodek. »Tista dva sijajna dneva leta 1859 sta komaj omembe vredna v primerjavi z drugimi,« je za revijo Science pred časom povedala Charlotte Person z Univerze v Arizoni. V letnicah iz tistega leta je bil zaznaven le komajšen dvig ogljika.
Mijakejini dogodki napovedujejo morebitne grozeče motnje v prihodnosti. Ob soočenju z dogodkom velikosti tistega iz 19. stoletja bi se naši sodobni telekomunikacijski sistemi sesuli. Nastal bi kaos. Če bi se soočili z naletom visokoenergijskih delcev, kakršnega predstavljajo močnejši dogodki – dovolj mogočni, da pustijo sled v letnicah dreves –, bi tokovi električnega naboja preplavili na tisoče satelitov v Zemljini orbiti in jih za mesece ali celo leta onesposobili.
Porušena omrežja
Energetska omrežja bi se porušila, kar bi onesposobilo vse, kar deluje na elektriko, vključno z razsvetljavo in medicinskimi ventilatorji. Astronavti bi zagotovo prejeli smrtonosne doze sevanja, celo ljudje na letalih bi se lahko znašli v nevarnih razmerah.
Glede na grožnjo znanstveniki še naprej mrzlično raziskujejo, kaj točno povzroča takšne dogodke in ali obstaja kakršen koli predvidljiv vzorec ali cikel. S tem znanjem bi lahko vnaprej izklopili vse satelite in telekomunikacijske sisteme, prizemljili vsa letala in astronavte pravočasno vrnili na Zemljo. Nekateri raziskovalci pri tem dvomijo, da bomo že kmalu razumeli vzrok takšnih pojavov.
