Živo srebro se je, gledano globalno in v povprečju, v letih 2023 in 2024 že zelo približal kritični meji 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijskim povprečjem. Deloma so tovrstni temperaturni skoki pričakovani. Učinek ima, denimo, pojav El Niño. Prav tako vpliva, ironično, manjša onesnaženost z določenimi delci. Toda strokovnjaki poudarjajo, da ta pojava povsem ne razložita trenutnega ekstremnega ogrevanja planeta.
Dve novi študiji, ki sta med raziskovalci dvignili veliko prahu, omenjata padanje oblačnosti kot eno glavnih razlag za trenutno segrevanje. Manj oblakov pomeni manj učinkovito odbijanje sončne svetlobe, zaradi česar se Zemlja še hitreje ogreva. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da bi to lahko sprožilo povratno zanko, v kateri višje temperature vodijo k še bolj omejenemu nastajanju oblakov in nadaljnjemu segrevanju.
Novi košček sestavljanke
»Dodali smo nov košček sestavljanke, ki nam razkriva, kam drvi naš planet,« je za ameriški časnik Washington Post nedavno komentiral Helge Goessling, podnebni fizik z Inštituta Alfreda Wegenerja v Nemčiji, ki je soavtor ene od študij.
Oblaki imajo na podnebni sistem namreč dvojen vpliv. Njihova svetla površina odbija sončne žarke in Zemljo hladi, hkrati delujejo kot nekakšna odeja, ki vrača infrardeče sevanje nazaj proti površju, podobno kot toplogredni plini. Kateri učinek prevlada, je odvisno od tipa oblaka in njegove višine. Visoki, tanki cirusi povečujejo učinek segrevanja, medtem ko nizki, puhasti kumulusi večinoma Zemljo hladijo.
Zaradi tako raznolikih vplivov je že desetletja izjemno zahtevno natančno oceniti vlogo oblakov v obsežnih modelih podnebnih sprememb.
Ekipa pod vodstvom Goesslinga je decembra v reviji Science objavila pregled sprememb oblačnosti v zadnjem desetletju. Pri tem so ugotovili velik upad nizke oblačnosti, kar je zmanjšalo odbojnost Zemljine površine in ozračja. Leta 2023, ko so temperature dosegle 1,48 stopinje Celzija nad predindustrijskim povprečjem, je imela Zemlja celo najnižjo odbojnost po letu 1940. Goessling in kolegi ocenjujejo, da je ta pojav k rekordno visokim temperaturam leta 2023 prispeval približno 0,2 stopinje Celzija.
Iščejo vzroke
Znanstveniki sicer še ne vedo povsem, zakaj se je oblačnost zmanjšala. Eden od možnih vzrokov bi lahko bil, denimo, upad onesnaženega zraka, ker so nekateri delci v zraku osnova za tvorbo oblakov. Nekaterih slabih delcev je zaradi večje skrbi za okolje v zadnjem času manj, kar lahko vpliva.
Druga razlaga je možen povratni mehanizem zaradi višjih temperatur. Nizki, vlažni oblaki se običajno zadržujejo tik pod suhim slojem v atmosferi, ki se nahaja približno kilometer nad površjem. Če postaja zrak spodaj vroč, lahko premeša ta suhi sloj, oteži nastanek oblakov in hkrati zmanjša njihovo obstojnost.
Druga skupina znanstvenikov pri agenciji Nasa je na znanstveni konferenci decembra predstavila študijo, ki je odkrila podoben trend. Po njihovi raziskavi se nekatera najbolj oblačna območja Zemlje, vključno s tropskim pasom okoli ekvatorja in z nevihtnimi območji srednjih geografskih širin na severni in južni polobli, vse bolj krčijo. Ko se pasovi oblakov krčijo, se Zemljina odbojnost manjša, temperature pa rastejo.
Če se bodo vzorci oblačnosti na dolgi rok še naprej tako spreminjali, utegne to pospešiti vročinske ekstreme, ki bodo prizadeli ljudi. Vse več strokovnjakov se strinja, da se temperature dvigajo v zgornjem razponu napovedi podnebnih modelov. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo mejno vrednost 1,5 stopinje Celzija – ki jo med drugim postavlja tudi Pariški sporazum – dosegli že pred koncem tega desetletja.
