V oddaljeni sibirski divjini se nahaja nenavaden pojav, ki so ga prebivalci poimenovali Vrata v pekel. Gre za ogromen zemeljski udor, uradno sicer imenovan Batagajka (ali krater Batagajka), ki se je v zadnjih desetletjih več kot potrojil in še naprej narašča. Znanstveniki so zaskrbljeni.
Krater, ki z višine spominja na velikanskega morskega skata, je videti kot vedno večja rana v zemeljski skorji. Satelitski posnetki, ki so jih naredili ameriški geologi, kažejo, da se je krater med letoma 1991 in 2024 zelo razširil. Po podatkih študije, objavljene nedavno v reviji Geomorphology, se vsako leto poveča za milijon kubičnih metrov zemljine.
Uradno poimenovanje izhaja iz bližnjega ruskega mesta, toda lokalno prebivalstvo ga kliče drugače – morda tudi zaradi zastrašujoče globine in neprestanega širjenja. Toda v ozadju vraževernega občutka tiči resnejša težava: globalno segrevanje in vpliv na permafrost.
Permafrost, v ruščini znan tudi kot »merzlota«, si lahko predstavljamo kot ledena tla, ki ostajajo zamrznjena vse leto, podobno kot večni sneg na gorskih vršacih. Vendar se zaradi naraščanja globalnih temperatur ta tla odtajajo hitreje. Ravno to se dogaja na območju Batagajke: ko se permafrost topi, se zgornji sloji zemlje sesedajo in nastaja vse globlja ter širša udorina.
Razlog za zaskrbljenost je dvojen. Prvič, na ljudji in infrastrukturo, ki se nahajajo na področjih permafrosta, lahko vplivajo vse bolj nestabilna tla. Drugič, pri razkrajanju organskih ostankov v odtajanem permafrostu se sproščata toplogredna plina ogljikov dioksid in metan. Permafrost v sebi namreč hrani ostanke rastlin in živali, ki so se ohranili zaradi nizkih temperatur. Ti ostanki se ne razgradijo, dokler so zamrznjeni. Toda ko se permafrost topi, se začnejo sproščati ogromne količine omenjenih dveh plinov, ki pomembno prispevata k segrevanju ozračja.
Po najnovejši študiji Vrata v pekel vsako leto sprostijo do 5000 ton ogljikovega dioksida, kar ustreza približno letnemu ogljičnemu odtisu kakšnih 2000 do 3000 gospodinjstev. Če bi se ogromen del permafrosta na severni polobli dokončno odtajal – ocenjujejo, da permafrost tam predstavlja skoraj 15 odstotkov površja –, bi lahko globalna temperatura še bolj narasla. To bi še bolj pospešilo taljenje, kar bi povzročilo začarani krog podnebnih sprememb.
