Vse, kar je bilo groznega, se je bolj ali manj dogajalo na robu oziroma zunaj zahodne civilizacije, čeprav sta naftna kriza leta 1973 in povišanje cen energentov že dala misliti, da je svet še kako povezan. Tudi pop glasba se ni ukvarjala z osebnostnimi težavami, ampak je ponudila preproste rešitve. Takšnega brezskrbnega duha je tudi Paloma Blanca, skladba, ki ji posvečamo ta zapis, največji evropski hit leta 1975.
Kot je pojasnil njen avtor George Baker oziroma Johannes Hans Bouwens, pesem govori o revnem južnoameriškem kmetovalcu, ki se v trenutkih predaha med težkim delom na polju usede pod drevo in sanja, da je bel golob, ki lahko svoboden poleti kamor koli. A to je bilo nemara manj pomembno. Prej je šlo za za to, da so španske besede zbujale skomine po domnevno lahkotnejšem latinskem način bivanja in čustvovanja, kakršnega je vse več zahodnih Evropejcev spoznalo med dopustovanjem v španskih turističnih krajih, kot je Palma De Mallorca, kjer se je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja oziroma po tistem, ko so tamkaj zgradili mednarodno letališče, začel množični turizem. S pripadajočo glasbo. Latino je na severne Evropejce iz meglenih industrijskih predelov deloval podobno, kot dalmatinski napevi delujejo na Slovence. Glasba z dušo bi dejal kdo. V tovrsten latino, skozi katerega se izraža hrepenenje posameznika po svobodi, se je zatekel še marsikdo. Recimo ABBA v skladbi Fernando ali Boney M v El Lute, pri čemer je šlo v tem primeru za resnično osebo oziroma španskega političnega zapornika iz diktature generala Franca.
Izvrstna nizozemska angleščina
Baker je Nizozemec, ki se je leta 1944 rodil kot Johannes Hans Bouwens. Odraščal je brez očeta, italijanskega vojaka, ki je bil ubit pri poskusu bega iz nemškega taborišča. Podobno kot še marsikdo je najstniško uteho našel v rokenrolu oziroma soul glasbi, s katero se je sprva ukvarjal postransko, medtem ko se je preživljal kot razlagalec tovornih rečnih ladij oziroma delavec v tovarni limonade. Nizozemska je bila za angloameriški kulturni vpliv prek glasbe ugodna in primerljiva s Švedsko, kjer je pouk angleščine v osnovni šoli postal obvezen leta 1952, na tehničnih univerzah pa že sredi 19. stoletja. Znanje angleščine se je po drugi svetovni vojni na Nizozemskem tako širilo in razširilo, da danes angleško govori 95 odstotkov Nizozemcev in obenem ni noben škandal, če javni TV- ali radijski programi potekajo v angleščini. Skozi takšno jezikovno usmeritev in okoliščine so bili Nizozemci konkurenčni na angloameriški pop sceni, saj so jezik uporabljali brez pregrobo motečih naglasov in so se lahko tihotapili. Lahko so hlinili, da so Angloameričani. Popolnoma drugače kot jugoslovanski izvajalci – značilen primer je Zdravko Čolić, katerega poskusi v angleščini, denimo v skladbah Light Me in I'm not a Robot Man iz leta 1978, niso dosegli preboja na zahodni trg, čeravno je bila to večna ideja tako njega kot mnogih drugih. Zato jugoslovanska pop scena pravzaprav še najbolj ceni skupino Laibach. Ker jim je uspelo na Zahodu.
Še en moment je treba omeniti, ko govorimo o uspešnosti Nizozemcev v pop glasbi sedemdesetih, in sicer piratske radijske postaje, ki so kot Radio Veronica ali Radio Northsee International delovale na ladjah v Severnem morju. Zlati časi nizozemskega popa se namreč prekrivajo z zlatim obdobjem piratskih radijskih postaj, po številu katerih so bili Nizozemci v evropskem vrhu. Pri tem je treba omeniti, da osrednje nacionalne radijske postaje nikakor niso kompletnega časa posvečale pop glasbi, piratske postaje pa so ga. Na tak način so postale priljubljene med mladino, vzgajale so lahko svoje občinstvo in bile obenem medij za širjenje nove glasbe, pri čemer so pirati kazali bistveno več posluha za izvajalce iz malih založb od osrednjih radijskih postaj.
Serija nizozemskih uspešnic
Pa ni zgolj George Baker primer prodornosti nederpopa, kot se je nizozemske pop glasbe oprijel žanrski izraz. Nizozemska je dala več globalnih izvajalcev. Prvi so bili Shocking Blue z uspešnico Venus iz leta 1969, ki je v devetnajstih državah prišla na vrh lestvice, vključno z ZDA. To se je zgodilo februarja 1970, kar je bilo prvič, da je kaj takega uspelo nizozemski skladbi. Od Evropejcev je to pred njimi uspelo Italijanu Domenicu Modugnu s skladbo Nel Blu dipinto di blu ali Volare, in to v italijanščini. Iz leta 1969 je tudi skladba Little Green Bag, ki je bila prvi uspeh Georgea Bakerja, saj se je z njo uvrstil na lestvice po vsej Evropi, pozneje tudi v ZDA, kjer je kot velika uspešnica končala v naboru glasbe v Tarantinovem filmu Reservoir Dogs.
Ob Bakerju so status nederpopa utrdili tudi drugi nizozemski izvajalci. Leta 1971 so se pojavili rokerji Fokus z rock skladbo Hokus Pokus, leta 1972 je moško-ženski duo Mouth and MacNeal prišel ven s skladbo How Do You Do, ki je zasedla vrhove evropskih lestvic in se v ZDA uvrstila med prvih deset, potem je leta 1973 uspelo nizozemski rock zasedbi Golden Earring s skladbo Radar Love in leta 1975, v katero datira tudi Paloma Blanca, je zasedba Pussycat izdala skladbo Mississippi, ki se je na lestvice vzpenjala do leta 1977, navdih za katero je bila sestrsko podobno zveneča melodija skladbe Massachusetts v izvedbi Bee Gees iz leta 1968.
Nobena od deklet iz mesta Limburg na meji z Nemčijo, ki so tvorile Pussycats, seveda nikdar ni videla Mississippija, podobno kot George Baker nikdar ni okusil realnosti južnoameriškega dninarstva, o katerem domnevno poje Paloma Blanca. Na tak način je nizozemska glasbena produkcija tistega časa primerljiva s postopki Karla Maya, slavnega nemškega pisatelja, ki je čemeč v nemškem zaporu sredi 19. stoletja sanjaril in pisal o pustolovščinah na severnoameriškem Divjem zahodu. Baker je na podoben način poskusil še leta 1985 s skladbo Santa Lucia By Night, ki ji nikakor ni uspelo postati uspešnica dometa Una Paloma Blanca, ki je bila v svojem času vseprisotna, kot so te čase Brajde, in še danes spada v železni repertoar slehernega apres ski didžeja. Takšnega, ki seveda da kaj nase.
