Glasbeni svet in ljubitelje glasbe je pretresla novica, da se je v 88. letu poslovil legendarni glasbenik Tomaž Tozon. Tozonova glasbena kariera je bila raznovrstna, bogata in dolga, pečat je pustil na več generacijah glasbenikov. Če morda mlajši glasbeni poslušalci poznajo njegovega sina Jerneja, sicer člana skupine Čuki, so Tomažev glas – morda čisto nevede – poznali tudi tisti, ki sicer domačega glasbenega ustvarjanja ne spremljajo redno: leta 1937 rojeni ustvarjalec je namreč leta 1951 posodil glas liku Kekca v istoimenskem filmu Kekec, ko je zapel Kekčevo pesem.
Da je bil Tomaž Tozon izjemno cenjen del glasbenega sveta, kažejo tudi izrazi sožalja ob smrti na družbenih omrežjih, med njimi so tudi glasbeni kolegi iz ansambla Modrijani: »Dragi Tomaž Tozon. Pogrešali te bomo. Večno bomo hvaležni za vse, kar si storil za slovensko petje in domačo glasbo. Lahko bi pisali in pisali o vsem, kar si dobrega ustvaril in izvedel, a glasba pove več kot tisoč besed. Družini in prijateljem Modrijani izrekamo iskreno sožalje.
»Prižgala se je rdeča luč in začel si peti«
Tomažu Tozonu se je v kratkem zapisu poklonil tudi sodelavec Nedeljskega dnevnika Franci Kek, ki se je za tednik z njim pogovarjal avgusta lani. »So ljudje, brez katerih se nekatere pomembne stvari v Sloveniji ne bi zgodile. Ali pa bi bile drugačne. Predvsem slabše. Tomaž Tozon je eden teh ljudi,« je zapisal Kek ob novici o Tozonovi smrti.
O čem je tekla beseda v pogovoru avgusta lani? Obujala sta spomine, kako je nekdanji pevec, zborovodja in producent Tomaž Tozon v znamenitem mladinskem filmu Kekec posodil glas igralcu Matiji Barlu. Spomnila sta na sicer manj poznano dejstvo, da se je še pred tem Tozon uveljavil na radiu s pesmijo Ta moja lučka iz spevoigre Kresniček Radovana Gobca. Pesem je tudi po večkrat na dan izvajal na radiu v živo. »Takrat še ni bilo posnetih materialov razen tujih,« se je avgusta lani spominjal Tozon. »Prižgala se je rdeča luč in začel si peti.«
Pel je pri najrazličnejših glasbenih skupinah, med katerimi je posebej izpostavil 19 let s Slovenskim oktetom, svojo najdražjo pevsko skupino Kvartet Do ter v mlajših letih APZ Toneta Tomšiča in radijski komorni pevski zbor. Bil je v pomoč raznim narodnozabavnim ansamblom, ki so želeli obogatiti svoje posnetke z dodatnim glasom. S petjem je prepotoval ves svet. Od Angole, Mozambika do Sečuana, Pekinga, San Francisca, Ria de Janeira … Samo na Norveškem je bil devetnajstkrat. Največ turnej je povezanih s Slovenskim oktetom. »Vaje smo imeli petkrat na teden in izgovor za izostanek je bila le smrt. In to lastna, ne koga drugega.«
Drugi del glasbene poti je bilo zborovodstvo, kar je Tomaž Tozon razumel kot svoje največje poslanstvo. »Rad bi bil veja, vejica, da bi lahko podpiral petje ptice. Iskreno petje je bližnjica k sreči. To pot sem poznal in vse življenje vabil nanjo. Mnogi so jo prehodili, hvala bogu,« je poetično povzel kariero zborovodje.
Vedel je, da glasba služi druženju, in na primer z mešanim pevskim zborom Lubnik, skupaj so bili 20 let, organiziral tudi izlete, ki jih je bilo več kot 300. Med največje dosežke je Tozon štel tudi, da mu je po 25 letih nagovarjanja petih županov uspelo doseči ureditev nove dvorane. »Člani zbora smo lastnoročno očistili popolnoma uničeno bivšo dvorano v Sokolskem domu, ki je postala srce kulture.«
Velika želja po sodelovanju je bila tudi v zamejstvu, v Števerjanu, kjer so začeli prirejati števerjanski festival narodnozabavne glasbe. Tam je ustanovil mešani zbor Frančiška Sedeja, ki je tudi zmagal na tekmovanju cerkvenih zborov na Bledu in za nagrado prejel obisk pri svetem očetu v Vatikanu. Pred tem so bili pri papežu Pavlu VI. z zborom sv. Cecilije in prvič se je zgodilo, da je papež v slovenskem jeziku napovedal koncert na papeškem inštitutu za sveto glasbo v Rimu. Od takratnih 100 pevcev je izšlo 14 duhovnikov in kar trije škofje – Alojz Uran, Jurij Bizjak in Andrej Glavan.
Na Radiu Ljubljana vse do upokojitve in še po tem
Leta 1966 se je Tozon zaposlil na Radiu Ljubljana in bil po dveh letih ustoličen za producenta narodnozabavne glasbe. To delo je opravljal vse do upokojitve in še po tem.
Kdor je hotel v tistih časih kaj doseči, je moral narediti posnetke na radiu in torej moral skozi Tozonove roke. Skrbel je za brezhiben končni izdelek. Veliko posnetkov je bilo treba popravljati, veliko je bilo zgrešenih not, intonacij, harmonij … Dogajalo se je, da so morali ansambli ustaviti snemanje in iti domov še malo povadit. Nekateri tudi niso prišli do končnega izdelka. Pred snemanjem je Tozon hodil poslušat na vaje in svetovat. Ansambli so mislili, da ga za to plačuje radio, na radiu pa, da mu verjetno ansambli kaj dajo. »Tako od tega nisem obogatel, a bogatega se počutim vseeno,« se je Tozon spominjal svojega radijskega obdobja in dela z ansambli.
