Bil je pričakovan, vendar niti slučajno tako močan odmev na Šepet, v katerem smo zapisali, da bi na demokratskih volitvah z neposredno izbiro imena in priimka kot kandidat za predsednika vlade zdajšnji predsednik Uefe Aleksander Čeferin dobil skoraj tako visoko podporo kot Slovenija na plebiscitu za samostojnost.
Adijo zablode o JLA
Čeferina marsikdo vidi kot rešitelja pred grozljivimi jezdeci apokalipse, ki jih ženejo ideje hunskega zavojevalca Atile, ki jih je povzel sedanji madžarski diktator in absolutist Viktor Orban, uničevalec Evropske unije in kurirček ruskega predsednika Vladimirja Putina. Da se politična filozofija Janeza Janše konča z znanjem o puški JLA M48, izdelani v Kragujevcu v tovarni Zastava v tozdu Arms, jasno kaže zabloda, da se z Orbanom priključuje Putinu, čeprav je njegov veliki vzornik Donald Trump, ki pa je, kot kaže, po vseh znakih že zavozil svoje predsedovanje, saj se mu posmehuje velika večina sveta, kajti njegove grožnje niso vredne niti manevrske municije. Kitajci, Indijci, Mehičani, Arabci, Kanadčani pa tudi Rusi in celo EU se niso predali Trumpovim blodnjam.
Seveda nimamo nikakršne pravice vsiljevati Čeferinu vseh teh želja. Po drugi strani se sliši ideja, da naj njegovih dokazanih sposobnosti ne bi zapravljali za domače politično spletkarstvo, ampak da bi prisluhnili svetovljanskim politikom v Bruslju, ki z lučjo iščejo pravega prvega človeka na mestu predsednika evropske komisije. Zato sta vedno bolj vprašljivi zdajšnja predsednica Ursula von der Leyen in podpredsednica, Estonka Kaja Kallas, v EU zadolžena za diplomatske odnose s svetom.
Von der Leynova je v maniri prave nemške družine vzgojena v duhu vojaške doktrine, strogo naperjena proti Rusom, ki so nemško vojsko v drugi svetovni vojni ponižali v bedne poražence in si za nagrado pod okrilje vzeli pol Nemčije. Je pravo nasprotje bivše kanclerke Angele Merkel, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji, vendar je bila vedno pripravljena zagovarjati tezo, da bi tudi Rusija morala postati članica EU. Podobno maščevalno do Rusov kot von der Leynova se obnaša tudi 47-letna Kaja Kallas, ki je nedavno kot šefinja evropske diplomacije v Washingtonu zaman čakala pred vrati, da bi jo sprejel ameriški sekretar za zunanje zadeve Marco Rubio. Enostavno ni imel časa ali pa ni hotel poslušati še enega njenega predavanja o zločinskih Rusih, ki so si po drugi svetovni vojni vzeli njeno Estonijo, skupaj z Latvijo in Litvo.
Kot Lovro v svojem času
Če zaključimo povsem enostavno: glasnik nove, tekmovalne in spet pomembne Evrope bi lahko nekega dne postal Aleksander Čeferin kot predsednik evropske komisije. Ve se, da je bil do embarga ruskih športnikov Čeferin vedno osebno z vsemi častmi sprejet pri Vladimirju Putinu, ki kot judoist odlično pozna tudi slovenske uspehe na tatamiju. In ko bo embargo mimo, bi bil Čeferin kot predsednik evropske komisije še kako dobrodošel v Rusiji in večini evropskih držav. Samo medklic: ni skrivnost, da se Nemci in Rusi v ozadju že pogovarjajo o odprtju naftovoda Severni tok 2, kar je veliko bolj obetavno znamenje kot Trumpovo poniževanje Volodimirja Zelenskega.
Sicer pa se bodo evropski voditelji brez idej kmalu znašli pred rešitvijo, ki se bo zgodila povsem naravno – v EU bo, na kar čaka že nekaj desetletij, vstopila izjemno močna, sicer politično in vojaško absolutistično organizirana Turčija, ki je svoj prihod že nakazala z vsaj začasno navideznim premirjem s Kurdi in dala Rusom ob Črnem morju vedeti, da naj ne pozabijo nanje. Turki so pač člani Nata, zato ne bi bilo nobenih težav, so pa v Ankari že napovedali, da bi z vstopom v EU in zgodovinsko vrnitvijo na Balkan z lahkoto uredili ameriške in evropske zablode pri urejanju Bosne in Hercegovine, na noge bi postavili Kosovo, Albanijo in Makedonijo. Milorad Dodik poskuša po recepturi zločincev Slobodana Miloševića, Radovana Karadžića in generala Ratka Mladića spet zanetiti vojno v Bosni, ki pa bi sedaj v hipu dobila evropske in svetovne razsežnosti, kot se je zgodila prva svetovna vojna z atentatom v Sarajevu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo, ki ju je ustrelil atentator Gavrilo Princip. V bistvu bi bilo dejanje nepomembnega atentatorja v znosnih časih kmalu pozabljeno, vendar je takrat že podivjana, kot je sedaj, svetovna politika komaj čakala na najbolj nepomemben vzrok, da poženejo milijone v smrt.
Zato je dogodek, čeprav majhen, vendarle postal pomemben in celo Rusi so zastrigli z ušesi, ko sta poslanca Miro Gregorič in Dejan Kaloh, ki je o avtorju Šepeta spisal celo knjigo o velikem poku, napovedala ustanovitev parlamentarne skupine prijateljstva z Rusijo. Gregorič z ženo Katjo vsako leto zadnjo nedeljo v juliju obišče slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču, žena Kaloha, iz SDS izstopljenega poslanca, ddr. Natalia Kaloh Vid, pa je rojena Moskovčanka, ki je prišla leta 1997 študirat v Slovenijo. Izjemno priljubljena profesorica na Filozofski fakulteti v Mariboru ima številne najvišje akademske naslove ter je specialistka za ruski in angleški jezik.
Rusi pravzaprav do Slovencev niso bili nikdar sovražni, čeprav je veljalo (in mogoče še velja), da bo mir v Evropi, ko bodo ruski vojaki umivali konje v reki Soči. Tudi v času informbiroja in najhujših groženj Stalina Beogradu so Rusi edino s Slovenci ohranili stik. Na Dunaju se je z njimi redno srečevala na primer političarka Lidija Šentjurc.
Ne gre pa pozabiti, da je bil verjetno najvplivnejši politik v svetovnih razmerah v svojem času, doma oboževan kot pisatelj Solzic in avtor prvega pravega slovenskega vojnega romana Doberdob, Lovro Kuhar ali Prežihov Voranc ali Voranc s Prežihovine pri Kotljah na Koroškem, kjer je bil rojen. Bil je osebni prijatelj in menda edini pravi zaupnik ruskega partijskega diktatorja Josifa Visarioviča Stalina, ki ni zaupal prav nikomur. Ker so vsi moskovski arhivi o Lovru Kuharju še vedno zaprti, ni točno znano, zakaj je Stalin izbral prav njega za posebnega odposlanca na zasedanjih Kominterne ali Komunistične internacionale, ki jo je Stalin hotel izkoristiti v stilu današnjega Trumpa, da bi zavladal svetu. Znano je, da je Lovro Kuhar stanoval z ženo Marijo (Micko) v Parizu, njun podnajemnik pa je bil Josip Broz - Tito, ki je natanko vedel, kako pomemben človek je Lovro, in mu je stal na poti, da bi postal generalni sekretar Komunistične partije Jugoslavije. Znano nekonflikten človek Lovro Kuhar ni hotel tekmovati s Titom, o katerem je dejal, da je gizdalin v beli obleki, ki se napihuje po Parizu. Leta 1937 je Tito postal generalni sekretar KPJ.
