Seveda nas ni posebej razveseljevala proslava 26. oktobra letos na Trgu grande ali Velikem trgu, kot so ga nekdaj poimenovali takrat najštevilnejši prebivalci Trsta – Slovenci. Trg se je po sprejetju Londonskega sporazuma leta 1954 preimenoval v Piazza Unita d'Italia ali Trg enotnosti Italije. Pred 70 leti je bil namreč Trst priključen Italiji in za nas za vedno izgubljen. Kar je z vsem pompom dokazovala proslava, na kateri je država Italija dala jasno vedeti, kdo je v mestu gospodar.
Na proslavi se je tresel Trst
Zato so mešani mladi in stari pokali od ponosa, ko so v rokah držali prek trga raztegnjeno izjemno dolgo italijansko zastavo. Ob zvokih vojaške koračnice so na trg strumno prikorakale vse uniforme, ki opredeljujejo državo – vojaki, karabinjerji, policija, finančna policija in posebna vojaška enota alpincev, ki jim pokrivala krasi črno perje in so vojaki, ki ne korakajo, temveč tečejo v strumnem koraku, pri čemer njihova godba še igra na trobila.
Bilo je glasno in učinkovito, čeprav, resnici na ljubo, se gledalcev ni trlo, zato pa so se pred deželno palačo prerivali lokalni in državni politiki, od tržaškega župana Roberta Dipiazze, dokaj rednega gosta pri ljubljanskem kolegu Zoranu Jankoviću, do predsednika Furlanije - Julijske krajine, kralja kave Ricarda Illyja, potomca madžarske družine, italijanska ministrska predsednica Giorgia Meloni pa je na obletnico poslala kar svojo sestro Arianno, sicer sekretarko stranke Fratelli d'Italia, Bratje Italije.
Zakaj smo tako podrobno opisali proslavo, ki za nas še vedno prinaša boleč spomin izgube Trsta? Ker tudi mi proslavljamo dve izjemno pomembni priključitvi ali vrnitvi k domovini Primorske in Prekmurja, z obema skupaj pa še zasedanje prve slovenske vlade v Ajdovščini, ki je vizionarsko pokazala pot Slovenije v samostojnost leta 1991. Naše proslave tako izjemnih dogodkov, kot sta vrnitev Prekmurja in Primorske, ki bi morale kar pokati od ponosa in domoljubja, pa so le šolske proslave proti tistim v državah, kjer se zavedajo, kaj pomeni beseda suverenost. Pri nas je običajno osrednja oseba proslave strankarski prvak tisti hip na oblasti, pri odru se stiska nekaj vojakov častne čete s sicer elegantno vojaško držo, policisti urejajo promet, gasilci skrbijo za red, nič parade, malo države, razen obveznih standardnih zastav, sicer pa dobrodošel kulturni program. Nikjer odločne države, ponosne gospodarice.
Se je pa zgodilo, da je leta 2006 takratni predsednik vlade Janez Janša nastopal na Cerju pri Mirnu na Krasu, kjer je 25 metrov visok stolp Pomnik miru postavljen v spomin vsem braniteljem slovenske zemlje v zgodovini. Čudili so se Slovenci z obeh strani meje, kaj za govorniškim odrom počne človek, ki je bil eden najbolj »zaslužnih«, skupaj z Lojzetom Peterletom, ki ju je še vedno preganja udbomafija, da so Italijani dobesedno ukinili izjemno pomembno za Slovence v Italiji Tržaško kreditno banko, češ da je v lasti udbašev. Janša je tudi prijavil italijanskim oblastem, zanimivo, prav on, da se slovensko športno društvo ukvarja s trgovino z orožjem. Svoje laži ni nikdar zanikal, čeprav so ga večkrat prosili, naj to stori, če ima kaj časti. Kako pomembno je bilo za desnico uničenje Tržaške kreditne banke, je dokazal še takratni guverner Banke Slovenije France Arhar, ki je pohitel v Rim in se »slovesno« podpisal pod listino o likvidaciji banke.
Pravzaprav Slovenija od Save navzgor, skupaj z Gorenjsko in Dolenjsko, nima prave predstave o Primorski. Bližje sta jim Avstrija in na vzhodu Hrvaška, čeprav bi bila naša domovina hudo oskubljena kura brez morja in Primorcev, ki s svojo himno Vstajenje Primorske dajo jasno vedeti, kaj je treba žrtvovati za domovino. Podobno se proslavlja tudi priključitev Prekmurja Sloveniji, ko govorci in polagalci vencev niti slučajno ne vedo dobro, kaj se je dogajalo s Prekmurjem. Bi se tudi v Italiji lahko pripetilo, kot se je že v Lendavi, ko se je na dan madžarskega praznika delilo zemljevide velike Madžarske, kamor naj bi spadalo tudi Prekmurje? Si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi na dan priključitve Trsta Italiji naši ljudje delili zemljevide, na katerih bi bil Trst slovenski? Čeprav se je za slovenski Trst, kar je manj znano, boril ob partizanih tudi največji narodni heroj Azerbajdžana Mehdi Huseynzade - Mihajlo. Miniral je častniški dom italijanske vojske v Trstu, šest kasarn in uredništvo Slovencem še sedaj nenaklonjenega časopisa Il Piccolo. V Vitovljah, kjer je Azerbajdžanec padel, ima spomenik, mnogo večjega pa v glavnem mestu Azerbajdžana, v Bakuju.
Zgodovinska lekcija Saša Vuge
In nič se ni vase zagledanih slovenskih politikov dotaknilo, ko je leta 2015 na slovesni 70-letnici prve slovenske vlade jasno, glasno in neposredno spregovoril žal že pokojni ponosni Primorec, kulturnik in velik častilec slovenske besede slavnostni govornik, pisatelj in dramaturg Saša Vuga.
V prvi vrsti sta sedela in pokala od ponosa takratni predsednik vlade Miro Cerar in seveda neusahljivo ponosen nase predsednik države Borut Pahor. Brez zadrege jima je dal Vuga vedeti, da se njima niti ne sanja, kaj sta v resnici – navadna komendatoreja, kar v italijanski uradniški hierarhiji pomeni nekakšnega načelnika, ki je nekomu nadrejen in obenem tudi sam podrejen uradnik, ki po šivih poka od pomembnosti. Zato se v Sloveniji še vedno čaka na politika, ki bo po Janezu Drnovšku spet presegel okvir komendatorejev, ki smo jih imeli od bratov Janeza in Marjana Podobnika, Lojzeta Peterleta, nasledili so jih Marjan Šarec, Robert Golob, Matej Tonin, Anže Logar in prvi primer iz damskih vrst, predsednica države Nataša Pirc Musar s svojim Alešem.
Kam sodi pa Janez Janša, ki razprodaja svoje borno premoženje, da bo poplačal zmerjanje sodstva, medtem ko je njegova paradna evroposlanka Romana Tomc po Bruslju od Poncija do Pilata razlaga udbaško ozadje častno potrjene za evrokomisarko Marte Kos? Nivo govora Tomčeve se naglo »dviga« in bo vsak hip dosegala besednjak Žana Mahniča, ki bi lahko lepega dne preštel v vrstah svoje stranke junake, ki so skrili diplome vzhodnonemškega Stasija in ruske KGB.
Treba si bo ogledati film Frost/Nixon, v katerem je po resničnem dogajanju angleški novinar David Frost po dvanajstih dneh snemanja pogovora nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona dobesedno prisilil, da je javno priznal afero Watergate in vse svoje laži, obenem pa se je opravičil celotnemu ameriškemu ljudstvu.
Da ne bomo pri Trstu enostranski. V San Franciscu sva bila avtorja Šepeta v predelu, kjer vozijo tramvaji strmo gor in dol, v najslavnejši kavarni velemesta z imenom Cafe Trieste. Odprla jo je družina Giotta, ki se je po vojni iz Rovinja umaknila v Trst in potem v San Francisco. Neprekosljivi espresso še vedno naredijo, kozarec chiantija tudi natočijo, zraven pa gostom, večinoma boemom in umetnikom, igra klasična zabavna italijanska muzika.
