Maturitetno branje za leto 2025 je zahtevno, vendar časovno zelo dobro umeščeno: štiri novele pisatelja Edvarda Kocbeka Blažena krivda, Temna stran meseca, Ogenj in Črna orhideja pod skupnim imenom v knjigi Strah in pogum. Verjetno najbolj poučen, vrhunsko izobražen svetovljan, teolog, slavist in pisatelj Peter Kovačič Peršin je zato za razlago najbolj poklican tudi iz svojih osebnih izkušenj, podobnih, kot jih je doživljal pisatelj Kocbek. Tudi zato se ravnatelji slovenskih srednjih šol trudijo, da bi privabili Kovačiča Peršina za dodatno razsvetlitev maturantov. Pravzaprav gre za ključno vprašanje narodne sprave, ki ga kljub leporečju, skupaj s konvertitom Borutom Pahorjem, slovenska desnica in Rimskokatoliška cerkev zavračata, ker jim potem ne bi preostalo nič za zmerljivke, namenjene narodnoosvobodilnemu boju (NOB).

Zavajanje k domobranstvu

Za Kocbekom so ostala neprecenljiva literarna dela, nanj spominja bronasti kip na klopci v Tivoliju pri bajerju pod Rožnikom v središču Ljubljane, postavljen leta 2004, umrla sta že njegova sinova – pesnik, slikar in izjemen prijatelj Matjaž ter oblikovalec, pretežno knjig, Jure. Oba sta odnesla v grob skrivnost in dokaze z imenom in priimkom slovenskega akademika, ki je bil vedno sprejet kot dober družinski prijatelj Kocbekovih, v resnici pa jih je redno ovajal.

Kot v NOB se bo tudi pred današnjimi maturanti pojavljalo vprašanje, kako lahko pisateljska ustvarjalnost zaplete besedo herojstvo. Ni bilo herojstvo, ko je med vojno ustanovitelj radikalne študentske katoliške skupine Straža Lambert Ehrlich, sicer tudi osebno zavezan slovenstvu s privolitvijo škofa Gregorija Rožmana in bana Marka Natlačena, prosil italijanske okupatorje, naj oborožijo vaške straže, domobrance ali belogardiste, kakor hočete. Prošnja je izzvala hudo jezo v Osvobodilni fronti, zato je bil naročen atentat na Ehrlicha in Natlačena. Pravzaprav se je takrat začela slovenska bratomorna vojna, ki zaradi nesoglasja s spravo še vedno traja. Tema iz knjige Strah in pogum je bila tudi tiha jeza Edvarda Kocbeka, ki nikdar ni podvomil o pravilnosti NOB, ker je duhovščina v osrednji Sloveniji zavajala moške z domobranstvom, drugje pa so duhovniki večinoma sodelovali s partizani.

Tudi iz spomina pokojnega dr. Franceta Bučarja, doma iz Bohinjske Bistrice, je spoznati pravilnost trditve. Ko je sam kot mladenič vprašal župnika, za koga naj se odloči, je dobil jasen odgovor: »Odloči se po svoji glavi!« In je šel k partizanom, brez slabe vesti do vere. Spominja se tudi Peter Kovačič Peršin – čeprav je študiral teologijo, je bil hudo neprijeten cerkvenim oblastem, zato so mu za mentorja postavili nikogar drugega kot dr. Franca Rodeta, takrat znanega še edino kot izseljenega v Argentino, ki je študiral na Sorboni v Parizu. Je povedal mladi Kovačič Peršin, ko so mu skušali oprati možgane: »Naš medvojni župnik je silil moške v domobranstvo, ker morajo braniti krščanstvo, sicer jih čaka poguba!« Je Rode odgovoril: »Ko bomo zmagali, bomo napisali pravo zgodovino!«

In tako smo spet pred vprašanjem, ki vedno bremeni spravo, ali napisati novo zgodovino, kar niti slučajno ne pomeni končnega sožitja in sočutja. »Sprava je etična odločitev, ki se zgodi v človeku, ne pa na politični ravni!« pravi Kovačič Peršin.

Enaki dvomi so preganjali tudi Kocbeka v Strahu in pogumu. Je bila krivda za izpolnitev vsakega ukaza partizanskega komisarja pravilna? Najbrž ne, vendar zavračanja ni bilo. Tudi ustrelitev soborca, spoznanega za verjetnega izdajalca, je bila blažena krivda. Podobna je tudi krivda duhovščine, ki je lažno razlagala besede Jezusa Kristusa: »Hočem biti ogenj!« Pri čemer je bil mišljen ogenj kot duhovna moč. Župniki so Kristusovo besedo ogenj beli gardi razlagali kot oborožen boj proti nevernim partizanom. Slovenski katolicizem je bil stalno podvržen zlorabam, začenši s škofom Antonom Mahničem že konec 19. stoletja, ko je postavil ideologijo katolicizma pred narod: »Kdor ni veren, ni Slovenec!« Samo medklic: spretneži so prirejen slogan, za katerega se natančno ve, kaj pomeni, podtaknili navijačem – Kdor ne skače, ni Sloven'c!

Kocbek je v Strahu in pogumu dal jasno vedeti, da je krivda del življenja. Če je treba zaščititi narod, je treba sprejeti tudi uboje. Zato je treba tudi odpuščati. In tako smo spet pri katarzi ali očiščenju iz antične razlage blažene krivde. Junak in strahopetec sta v življenju v stalni dilemi, kajti dvojnost med sovraštvom in ljubeznijo je temelj življenja. Zato je treba sprejemati drug drugega, vendar ne s pogledom nazaj, temveč vedno naprej. Tako je stvarnost razložil Peter Kovačič Peršin tudi dijakom in mi razlago prenašamo našim vedno razumnim bralcem.

Nedolžna črna roka

Ne gre znova in znova na obeh straneh nesprave pogrevati, ker se niti ne more nikdar več popraviti, niti mrtvih obuditi, niti ne še peščice živih obsoditi. Peterletov Demos je že pred letom 1990 na veliko razsajal o lustraciji prejšnje politike, policije, komunistov in udbovcev ter se ustavil, ko je ugotovil, da bi morali začeti v lastnih vrstah. Ali pa pozivi Peterletu zadnjih še živih, ki so prebežali v Argentino, naj izpolni obljubo o aboliciji črne roke. Črnorokci so bili morilci, ki so med vojno znamenje črne roke pritisnili na hiše ali ograje po mestih in vaseh ter napovedali nekomu smrtno obsodbo. Kar množično so pobijali drugače misleče ali pa enostavno obtožene, da podpirajo partizane oziroma Osvobodilno fronto. Abolicija pomeni namreč tudi popolno oprostitev za zločine. Vendar abolicija za strahopetne morilce, ki so ubijali pred svojci v njihovih domovanjih, abolicija za povojne poboje pa ne! Abolicija tudi za povojno Matjaževo vojsko, morilce, ki so pobijali vaške predsednike zadrug, poštarje in miličnike, ker so si tako predstavljali, da bo padla takrat že Titova Jugoslavija.

Že med vojno in še bolj po njej se je partizanska oblast Edvarda Kocbeka enostavno bala. Znebili so se ga tako, da so ga poslali na drugo zasedanje Avnoja v Jajce, od koder je bil delegiran v Beograd, kjer je ostal do konca vojne. Že leta 1946 pa je Kocbek vedel za poboje domobrancev, zato je zahteval razčiščevanje na centralnem komiteju zveze komunistov. Kar se seveda ni zgodilo, tiho je bilo le sprejeto soglasje, da Kocbeka likvidirajo. Kocbek je bil namreč znani krščanski socialist, ki je odlično poznal tudi ideje narodnega buditelja Janez Evangelista Kreka in socialista Andreja Gosarja, ki sta si socialno državo zamišljala tudi z zasebno lastnino, ki pa jo je že Tito najostreje zavračal.

Kocbeka niso pospravili, temveč so ga prisilili k molčečnosti, ki se je končala z odkritim pogovorom s tržaškim slovenskim pisateljem Borisom Pahorjem v reviji Zaliv. Zgodilo se je leta 1974 ob Kocbekovem sedemdesetem rojstnem dnevu. Aprila 2017 so v ljubljanskem Tivoliju nedaleč od spomenika Edvarda Kocbeka postavili spomenik Borisu Pahorju, prijateljema, pa čeprav je bil Kocbek krščanski socialist, Pahor pa socialni demokrat. Kip Kocbeka je izdelal umetnik Boštjan Drinovec, Pahorja pa Mirsad Begić. Srečno, maturanti!

Hvala našemu dragemu bralcu, gospodu Slavku Justineku​, za opozorilo, da je knjigo Noč do jutra napisal Branko Hofman, nam se je kot avtor zapisal Edvard Kocbek.