Najbrž sem vam že zaupal, da je moje levo uho nekoliko slabše od desnega. To mi včasih tudi prav pride, zlasti v kakšnem hotelu ali avtokampu. Če kdo od sosedov preveč razgraja, se obrnem na desno stran in je mir.
Skratka. V naši koči se pogovarjava kot v mlinu, kjer se vse dvakrat pove. Saj razumete.
Zadnjič pa sem ugotovil, da milo soprogo, ki sedi na moji levi strani, bolje slišim, če mi že prvič razloži svojo misel po štajersko. V njeni tako rekoč materinščini.
Naša prijateljica iz Makedonije, ki se je pred leti učila slovenščino, je priznala, da Mariborčane razume, Ljubljančane pa težko. Seveda: prvi glasno izgovarjajo polne vokale in je vse takoj jasno. V najlepši Ljubljani na svetu pa momljamo, mečkamo, goltamo samoglasnike in včasih celo soglasnike.
Odkar žena uporablja ta trik, se hitreje pogovarjava.
-
Ampak to seveda ne pomeni, da moje levo (ne levičarsko!) uho vse sliši, kar je treba slišati. Ko gledava televizijo, je najlažje razumeti oglase. Tam vse doni in grmi. Oglase, po domače reklame, holivudarji namreč opremijo z zelo glasnim zvokom. Menda zato, da nas, zaspane gledalce, prebudijo, ker pač ne smemo zamuditi plešočih banan ali »akcij«. Oglasi so namreč prijazen vir prihodkov. Celo na nacionalki, čeprav jim itak plačujemo obvezni prispevek.
Toda tudi po oglasih se včasih kakšna voditeljica dere kot jesihar. Recimo takrat, kadar se pogovarja z zaslonom, prek katerega občuje s katerim od dopisnikov ali pa gostov, ki se jim ni ljubilo priti v studio. Groza!
Nekoč, ko je bilo uredništvo osrednje slovenske tiskovine še v središču Ljubljane, se je rodila tale ljubka anekdota. Znani (zdaj že pokojni) novinar, pozneje pisatelj, satirik, se je napotil do glavnega urednika. Ko se je ustavil pri tajnici, jo je vprašal: »Kaj pa šef tako rohni?«
»Govori z Beogradom,« je gospodična pomenljivo zavila z očmi.
»Ja, zakaj pa raje ne telefonira?«
Novinarjeva domislica se je lepo prijela.
Morda bi jo bilo koristno omeniti tudi našim holivudarjem. Saj s telefoniranjem verjetno nimajo težav, večji problem so tehnični standardi, ki bi jih morali upoštevati pri komuniciranju na daljavo. Gospod ta in ta, imate računalnik? Pa na njem kamero in mikrofon? Kateri model pa? Super, potem vas bomo poklicali in nam boste razložili, kaj je na stvari.
Ker pa tega ne storijo, poslušamo fofljanje raznih sociologov, strokovnjakov za varnost in drugih, za katere televizijci ocenijo, da bi jih gledalci morali videti in slišati.
-
V tretjem ali četrtem razredu (pred 60 leti!) sem postal kakor dopisnik iz Novega mesta. Ob petkih so imeli na ljubljanskem radiu Pionirski tednik in so me kar pohvalili. Očetov novinarski kolega, ta pravi radijski dopisnik, je prinesel poseben mikrofon, ki ga je vstavil v našo navadno telefonsko slušalko. Ko sem se v petek poslušal na radiu, se mi je zdelo, da imam glas, ki bi gore premikal. Recimo. Očitno so tehnični kriteriji pri televizijcih danes drugačni … Če takrat ne bi imel dobrega mikrofona, bi me poslušalci slišali približno tako kot mi, televizijski gledalci, dandanes poslušamo novinarke, ki prispevke za poročila izdelujejo »od doma«. Enostavno, zaprejo se v domačo špajzo ali kopalnico in poročajo o pomembnih dogodkih dneva. Špajza je, če še ne veste, shramba. To je prostor, kjer ljudje shranjujejo ropotijo. Ali, v prenesenem pomenu, koristne ideje. Recimo za boljši televizijski program.
Ne vem, ali se še spominjate slavnega slogana trgovine z električnimi aparati: »Zvok in slika, kot se šika!« Podjetja, ki je to izumilo, ni več.
Morda bi pa njihovo geslo kdaj pa kdaj obudili vsaj naši televizijci?
