Varanje v današnjih časih ni nič posebno redkega, dejstvo pa je, da vsak tak primer pri prevaranem povzroči bolečino, občutek ponižanja, negotovosti, nespoštovanja. Da se človek spet postavi na noge, je potreben čas, so pa tudi primeri, ko se prevarani zatečejo k pravnim sredstvom. Tako je storila Štajerka, ki je, ko je izvedela, da ima ljubico, zoper moža na sodišču vložila tožbo in zahtevala 30.000 evrov odškodnine.
Navedla je, da hoče odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker jo je najmanj dve leti na skrivaj varal z drugo žensko. V tem času ji je lagal, jo zavajal, se do nje obnašal na poniževalen način in krivdo za svoje nezadovoljstvo prenašal nanjo. Intimno jo je zavračal, ker se je zredila, jo zavajal in čustveno zlorabljal, je zapisala v tožbi. Po njenem prepričanju je na tak način posegel v njene osebnostne pravice do duševne in telesne integritete ter do osebnega dostojanstva. Duševne bolečine so, kot je zapisala, zaradi svoje intenzivnosti rezultirale v telesnih bolečinah. Kazale so se zlasti v glavobolih, nespečnosti in slabem počutju. »Ni razumnega razloga, da kot pravno priznana škoda ne bi veljale tudi posledice posegov v duševno integriteto zakonca, kot so na primer laganje o intimni zvestobi, zavajanje glede tega, poniževanje, saj je izkustveno znano, da lahko takšno ravnanje pusti pri prizadeti osebi zelo hude posledice,« piše v tožbi.
Sodišče: Moževo ravnanje ni presegalo »običajnih življenjskih nevšečnosti«
Vendar se sodišče z njo ni strinjalo. Najprej jo je zavrnilo prvostopenjsko, po pritožbi pa nedavno še mariborsko višje sodišče. Pritožbeni senat je v sodbi navedel, da so v zakonskem razmerju konflikti, nesoglasja in čustvene nevšečnosti pogosti in običajni. Prav tako so neprijetni občutki, kot so razočaranje, jeza ali prizadetost zaradi neizpolnjenih pričakovanj, del dinamike vsakega odnosa. V zakonski zvezi, so zapisali, se pričakuje, da partnerja prevzemata določeno tveganje za čustvene posledice, saj so ti odnosi po naravi kompleksni in čustveno intenzivni.
»Čeprav so toženčeva dejanja, kot so varanje in intimno zavračanje, z vidika tožnice nemoralni, to samo po sebi ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Pravo priznava odškodnino za nepremoženjsko škodo le v primerih, ko gre za resne in hujše kršitve osebnostnih pravic, kot so integriteta, čast ali dostojanstvo. Toženčeva ravnanja, čeprav žaljiva, ne predstavljajo tako intenzivnega posega, da bi presegla prag običajnih življenjskih nevšečnosti v istovrstnih situacijah. Duševne in telesne bolečine, ki so se pri tožnici kazale v obliki glavobolov in nespečnosti, so življenjsko izkustveno normalne posledice, do katerih pride ob tako stresnih dogodkih, kot je razveza zakonske zveze,« so zapisali v sobi.
In nadalje dodatno navedli, da lahko prisodijo odškodnino samo za nepremoženjsko škodo, ki je pravno priznana. Obligacijski zakonik navaja štiri oblike nepremoženjskih škod: zaradi povzročenih telesnih bolečin, duševnih bolečin, strahu in okrnitve ugleda pravne osebe. »Ker v danem primeru ni podana protipravnost ravnanja toženca, niso podane vse predpostavke civilnega delikta, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo,« je sklenilo višje sodišče.
