»Sin je po naravi miren človek. Odselil se je pred kakimi 15 leti, a smo ohranjali stike. Nikoli ni bil nasilen, nikoli se ni razburjal, pretepal ali razgrajal po gostilnah,« je pričal oče Gregorja Finca, ki je julija lani v okrepčevalnici Fontana v Grosupljem ubil lastnika, 65-letnega Đevdeta R. Z nožem ga je zabodel v prsni koš in mu prebodel srce. Oče ni opazil, da bi bil zadnje čase pod vplivom drog, obnašal se je normalno, je dejal. A analiza krvi in urina je pokazala, da je bil v času kaznivega dejanja zagotovo pod vplivom alkohola in mešanice drog. Po besedah psihiatrične izvedenke dr. Vesne Švab je bil odvisnik že dolga leta, večino časa in življenja je usmerjal v iskanje in jemanje psihoaktivnih snovi. Kljub temu je ocenila, da je bila njegova prištevnost v času kaznivega dejanja le nebistveno zmanjšana.
Najbolj pretresljivo je bilo pričanje pokojnikovih vnukinj, 16-letnih dvojčic. Večkrat ju je popadel jok. V času tragedije 26. julija med 23.30 in polnočjo sta bili v Fontani. Nista bili zraven, ko sta se obtoženi in pokojni začela prepirati, sta ga pa slišali. In šli pogledat, kaj se dogaja. Kaj sta govorila, nista zaznali, rotili pa sta ju, naj nehata. Ena je šla čez cesto do policijske postaje, butala je po vratih, a so bila zaklenjena (kasneje je šla tja še enkrat in rezultat je bil enak). Prepir se je nato preselil do sanitarij za osebje; takrat je Finc že imel v rokah nož, po barvi sta vedeli, da ni iz lokala. Ena ga je takrat celo udarila, »da ne bi kaj naredil mojemu dediju«.
Blodnje o Drnovšku
Kaže, da se je prepir potem pomiril, a le za nekaj trenutkov. Ker je Finc dvignil nož tudi proti eni deklet, sta šli iz lokala. »Nato sem videla mojega dedija, ki je gospoda z verigo udaril po nogi. On pa je potem dedija zabodel. Ko je dedi že ležal na tleh, je še nekaj delal pri njegovem vratu. Kričali sva, ne, ne, ne. Sestra ga je tudi udarila s stolom,« je pripovedovala tista, ki je v času krvavega napada ravno klicala policijo. Druga pa: »Mahnila sem ga s stolom, on pa je samo mirno gledal in rekel, naj ga spustim.« Takrat je iz sosednje pekarne prišel uslužbenec, ki je obtoženemu s stolom izbil nož iz rok. Napadalec je potem lokal mirno zapustil. Na vprašanje, v kakšnem stanju je bil, je ena odgovorila, da čuden: »Kar nekaj je govoril, nisem slišala kaj.« Druga pa: »Imel je rdeče oči... Ni bil normalen, če je to naredil.«
Finc trdi, da se časa, ko je žrtev zabodel, ne spominja. Zaradi tega in nekaterih drugih podatkov o njegovem vedenju tiste dni zagovornik Edvard Bavcon dvomi v oceno o nebistveno zmanjšani prištevnosti. Približno 24 ur pred tragedijo je klical na policijo in zmedeno govoril. Med drugim: »Ne ubij ga, fentaj ga do konca, nimaš kej...tu imamo enega skesanca, ki je policist...ne rabimo pomoči policije...no, v redu, mrtev je, adijo.« Ko ga je policist klical nazaj pa, da je »nekdo naredil tak prekršek, da si je moral metek v glavo dat«. Omenjal je tudi pokojnega predsednika Drnovška in še marsikaj.
Opitost, ne duševna motnja
Neka priča je povedala, da je 26. julija čez dan mimo vozeče ustavljal, tolkel po vozilih in grozil s smrtjo. Pred policijsko postajo pa rohnel, brcal v vrata in premetaval cvetlične lončke. Eno uro pred kaznivim dejanjem je ponovno klical policijo in nepovezano govoril o pištoli, Romih, ki da so mu ubili psa (ki ga nima, op. a.), da prihaja helikopter iz Ukrajine ter o napadu na Putina.
Zagovornik je komentiral, da ga »nihče ne bo prepričal, da gre za prisebnega človeka«. A je psihiatrinja vztrajala, da »povsem očitno nima nobene hude duševne motnje«, omenjeni dogodki pa kažejo na opitost. »Ob občutku, da je napaden, je reagiral s surovo silo brez treznega premisleka o posledicah,« je opisala njegovo stanje v času kaznivega dejanja. Ko je ocenjevala prištevnost, pa je bilo odločilno, da se spominja ur pred dejanjem, prav tako okolice in ljudi v času dejanja. Ko jo je odvetnik opozoril, da se »zbodenja« ne spominja, je odvrnila, da »je vprašanje, če se res ne«.
