Zapornika Asmirja Sulejmanovića, ki je v sredo pobegnil z delovišča novega zapora v Dobrunjah, še niso ulovili. Šel je na stranišče, vrnil pa se ni. Na delovišču je smel delati zaradi dotlej vzornega vedenja, izvajal pa je montažo lesenih klopi.
38-letnik je bil pred leti obsojen na 16 let in dva meseca zapora zaradi uboja Branimirja B. Nalašč ga je povozil s traktorjem, nato pa mu na nogo privezal verigo in ga s traktorjem odvlekel do roba gozda in odvrgel v globel. Branil se je, da je šlo za nesrečo, vendar mu sodišče ni verjelo.
Pobeg ni kazniv
Zaporniki iz zaprtih delov slovenskih zaporov skorajda ne bežijo, kaže statistika Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Klasičnih pobegov je malo, kakšno leto (iz zapora samega) sploh ne zabeležijo nobenega. Je pa vsako leto več poskusov pobegov in pa pobegov med spremstvom v zunanjo ustanovo.
Pobeg iz zapora po slovenski zakonodaji ni kaznivo dejanje, če denimo ni storjen s silo ali grožnjo. Zapornika pa lahko ob vrnitvi za zapahe kaznujejo (gre za disciplinski ukrep) z ukinitvijo določenih ugodnosti »svobodnejšega režima«. »Zaprta oseba si po povratku na prestajanje zaporne kazni z bega zaradi zlorabe zaupanja ne more obetati pridobitve ugodnosti,« so potrdili v URSIKS. Zaporniku se med begom zamrzne prestajanje kazni in mu začne znova teči, ko se vrne za rešetke.
Pobegla se je vrnila naslednji dan
Po navedbah URSIKS so razlogi za kakršenkoli pobeg različni. Vsak primer je zgodba zase. V enih zapornik zlorabi zaupanje ob svobodnejšem režimu prestajanja kazni, v takih primerih pa je vedno treba upoštevati še človeški faktor in arhitekturne značilnosti posameznega zapora. Kot smo že poročali, so posebno izpostavili, da od ustanovitve uprave leta 1995 do danes niso zabeležili primera pomoči zaposlenih pri pobegu zapornika.
Pobegov ali poskusov pobegov iz ženskih zaporov je še manj. Zadnji pobeg iz Iga se je zgodil leta 2013, ko je zaradi nepazljivosti pravosodnega policista obsojenka pobegnila skozi glavni vhod, a se že naslednji dan vrnila. Leta 2023 je ena skušala pobegniti med spremstvom v bolnico.
V zadnjih letih so zaporniki pobegnili ali pa so skušali pobegniti tudi iz delavnic zapora, s sodišča, iz urgentnega oddelka bolnišnice. Šlo je za primere rezanja rešetk, kopanje luknje v steno, nekdo je plezal na ograjo sprehajališča, v Novi Gorici pa so med pregledom bivalnih prostorov za straniščnim kotličkom našli luknjo v zidu in tako preprečili še en pobeg.
Satan na skuterju
Med bolj »spektakularnimi« pobegi je bil tisti oktobra 2023, ko se je 37-letni Tomaž Simonič, znan tudi pod vzdevkom Satan, pred ORL kliniko v Ljubljani uspel otresti paznika, ter sedel na skuter, s katerim ga je čakal pajdaš. Pravosodnemu policistu ga je za trenutek celo še uspelo zadržati, a je na koncu Satanu uspelo pobegniti. A ne za dolgo. Dober mesec dni kasneje ga je na podlagi mednarodne tiralice prijela berlinska policija. Simonič, nekdanji vojak in mojster borilnih veščin, se je v zaporu za deset let znašel zaradi več kaznivih dejanj, tudi poskusa uboja. Tarče so bili družina bivšega dekleta, njenega očeta je ustrelil v ramo.
Pobegnil z uklenjenimi rokami
Po pobegu poklical upravnika
Med najbolj znanimi je pobeg Dragana Milosavljevića in Damnjana Mitrovića iz koprskega zapora 30. decembra leta 2018. Prerezala sta rešetke na oknu, iz rjuh naredila vrv in se ponoči spustila pet metrov globoko na notranje dvorišče. Splezala sta na zabojnike za smeti, naprej do žice, nanjo naložila odpadno vzmetnico in z vrvjo iz rjuh splezala še čez zid. V sobi sta pustila pismo, v katerem sta kot motiv za pobeg navedla nestrinjanje z odločitvijo, da se ju izroči Srbiji.
Mitrović je storil še korak več – kmalu po pobegu je poklical upravnika koprskega zapora in mu pojasnil, zakaj in kako je zbežal, da ne bi slučajno kdo krivil paznikov.
O vsem tem je spregovoril tudi v intervjuju za Blic, v katerem je po telefonu opisal, kaj se je dogajalo tiste noči. S sojetnikom sta se na pobeg pripravljala že nekaj časa, po nekaj tednih bivanja je imel v zaporu že mobilni telefon z dostopom do interneta, tako da je lahko izdelal natančno sliko zapora in naštudiral možnosti za pobeg. Dogovoril se je, da mu je nekdo prek zidu na dvorišče vrgel malo žagico, ki jo je skrival v embalaži za mleko, pri begu pa uporabil za rezanje rešetk. Izza rešetk ju je gnala želja, da se rešita. Po kilometru skupnega bega sta se razšla in šla vsak svojo pot. Mitrović je bežal po gozdu in šel v Italijo. Od neke ženske na cesti si je sposodil telefon, poklical ženo in ji naročil, naj ga v Trstu pričaka prijatelj. Potem je sedel v taksi, ki ga je zapeljal do tja. Srbija je za njim leta 2013 zaradi domnevne prodaje več kot kilograma konoplje razpisala tiralico, italijanska policija ga je na njeni osnovi po pobegu prijela v Ferrari, kjer je živel, a ga niso izročili Srbiji, saj naj bi domnevno kaznivo dejanje dotlej že zastaralo. Dragan Milosavljević pa naj bi se znova znašel za zapahi. Primorski Regional je poročal, kako je od njega prejel elektronsko pismo z Doba, kjer naj bi se znašel po izročitvi iz Nemčije. »Trenutno sem v samici. Po petih letih molka mora javnost izvedeti kronologijo pobega,« je domnevno zapisal v sporočilu, v nadaljevanju pa opisal dogajanje v koprskem zaporu s hudimi obtožbami na račun zaposlenih, kakor tudi nekaterih koprskih policistov. Več podrobnosti naj bi razkril v prihodnosti, a doslej do tega ni prišlo.
Specialisti za pobege
Leta 2001 sta Marko Oselj in Damjan Puzavac s še enim hrvaškim zapornikom, ki je izkopal 21 metrov dolg podzemni rov, po njem pobegnila iz običajno dobro varovanega zapora v srbski Sremski Mitrovici. Vhod v rov je bil v zaporniškem stranišču, na katero so obesili opozorilo, da ne deluje. Oba sta prestajala desetletno zaporno kazen, Oselj zaradi tihotapljenja 190 kilogramov heroina, Puzavac zaradi uma in izsiljevanja. Slednji se je kasneje vpisal na študij prava, pred leti pa je bil pri nas obsojen še na osem let in pol zapora zaradi zlorabe prostitucije in izsiljevanja. Sam je vztrajal, da je dekletom le pomagal.
Leta 2013 je Robert Trščinar najprej pobegnil po strehi ljubljanskega zapora, z vrvjo iz rjuh pa prišel do tal. Dobili so ga po treh mesecih. Štiri mesece pa je bil na svobodi Urban Prelac, ki je istega leta na ljubljanskem sodišču v dvorano zaklenil sodnico, zapisnikarico ter pravosodna policista in pobegnil.
Zapornik Janko Petrovič je leta 2008 na prostost prišel skrit v zadnji del službenega vozila za dostavo hrane. Znebil se je voznika in vzel avto, ki ga je nato pustil na bližnjem travniku. Dva dni zatem se je predal sam.
Mojster pobegov je bil Matijaž Trampuž iz Kostanjevice na Krasu, ki je leta 2005 s tremi sojetniki mesec dni z žlicami in noži jedilnega pribora v celici vrtal v več kot pol metra debelo steno. Uspeli so izdolbsti dovolj široko luknjo, da so skoznjo pobegnili. Trampuža so prijeli tri mesece kasneje. Leto dni kasneje so ga dvakrat zasačili pri kopanju luknje v novogoriškem priporu, leta 2008 pa mu je podvig uspel še enkrat.
S štirimi pobegi med letoma 1988 in 1993 pa si je naziv »specialista za pobege« prislužil Darko Škoda. Enkrat se mu je uspelo prebiti do Švedske.
