Konec lanskega marca je v Strnišču na Kidričevem nasilne smrti umrla 33-letna Sabina, mama štirih otrok. Eden najbrutalnejših primerov v zgodovini slovenske črne kronike izstopa tudi zaradi tega, ker je žrtev z nožem pokončala ženska. Ljubimka moža pokojne Aleksandra Škamlec je dejanje priznala in bila zanj obsojena na 28 let zapora, sostorilec Tomaž Arklinič pa vztraja, da ga je na kriva pota zvabila prav ona.
Po podatkih Združenih narodov je na globalni ravni med morilci v povprečju 95 odstotkov moških in le pet odstotkov žensk. Delež lahko tudi niha, kot denimo pri statistiki slovenske policije. V zadnjih desetih letih delež žensk, ki so ubijale, dosega okoli desetino storilcev najhujših kaznivih dejanj. A ni vsako leto tako. »Leta 2023 je bilo le okoli tri odstotke storilk, leta 2018 pa 21 odstotkov,« pojasnjuje Drago Menegalija z generalne policijske uprave (GPU). Ali takšno razmerje dokazuje, da so moški nasilnejši kot ženske? »Ne,« zagotavlja forenzični psiholog Igor Areh. Pomeni pa, da moški svoje frustracije izražajo na drugačen način kot ženske. S telesno, ne verbalno agresijo. Z njim se strinja tudi penolog Dragan Petrovec, ki dodaja, da pa številke gotovo pričajo o manjši kriminaliteti žensk na splošno.
Izobrazba, revščina, otroštvo
V kakšnih primerih se ženske odzovejo z nasiljem? In če velja, da moški kri povečini prelivajo iz koristoljubja, maščevanja in izgube nadzora (ki ga sicer radi zakamuflirajo v »ljubezen«), kaj ženske žene v uboje in umore? »Žrtve žensk so najpogosteje nekdanji ali sedanji intimni partnerji in družinski člani,« je v analizi umorov med letoma 1991 in 2015 v članku za Revijo za kriminalistiko in kriminologijo leta 2022 ugotovila Sabina Brodar Kaplja in izpostavila, da ženske v nobenem od preiskovanih primerov niso ubile neznanca. Razlog za nasilje žensk je pogosto dolgoletna tiranija in nasilje, ki so ga bile deležne same, kar je v svoji raziskavi intimnopartnerskega nasilja dognala tudi sociologinja Jasna Podreka. »Tretjina morilk je bila žrtev nasilja v družini, ki so na nepravi način vzele pravico v svoje roke ter se partnerjev rešile tako, da so jih pokončale. Tretjina je bilo žensk, ki so se odzvale impulzivno, nasilje pa je bilo obojestransko, tretjina pa je še takih, pri katerih težko kar koli ugotoviš oziroma je pri njih prevladalo nasilno vedenje,« pa je izsledke dolgoletnih preučevanj strnil kriminolog Dragan Petrovec, ki sicer opozarja, da se je treba izogniti posploševanju in se posvetiti vsakemu primeru posebej.
Na osnovi treh skupin, v katere bi lahko v teoriji razdelili slovenske morilke, bi v zadnjo sicer spadala že omenjena Aleksandra Škamlec. »Slike, da ženske česa niso sposobne storiti, sem se že zdavnaj znebil. Presenetilo bi me, če bi bili taki primeri pri nas množičen pojav, a so razmeroma redki,« je umor s Kidričevega komentiral Petrovec. Primer Sandre Alibabić, mame jeseniške deklice, bi bil lahko že bolj zapleten. Za različna kazniva dejanja s posledico smrti dveletne deklice poleti 2016 je bila dobro leto kasneje obsojena na 23 let zapora, njen partner Mirzan Jakupi pa na dve leti manj. »Sama od sebe morda tega ne bi storila. Možno, da je bila pod močnim vplivom svojega partnerja,« je o primeru dejal Petrovec. Na dejanja storilk, kakor tudi moških storilcev, poleg življenjskih okoliščin sicer vplivajo še osebne značilnosti, izobrazba, revščina, otroštvo …
Nasilne žrtve nasilja
Veliko vlogo pri nekaterih morilkah imajo tudi nasilni partnerji. Raziskave z vsega sveta so že v preteklosti dokazovale, da so bile ženske, ki so morile, povečini (tudi do 70 odstotkov) žrtve dolgotrajnega in hudega intimnopartnerskega nasilja, enako pa kažejo tudi novejše študije.
Pred kratkim se je na mariborskem sodišču začelo sojenje proti Ireni Tihec, ki je po navedbah tožilstva aprila 2022 v domači hiši v Brunšviku z nožem ubila svojega moža. Ona je dejanje že v preiskavi zanikala in dejala, da se je tistega dne zgolj branila pred njim, saj jo je že dolga leta trpinčil, pretepal in ji grozil s smrtjo – tudi tisti dan. Po navedbah njene odvetnice je izvedenec psihiater ocenil, da se je Tihčeva zaradi stopnjevanega partnerjevega nasilja znašla v situaciji, ko lahko preživi samo eden, zaradi strahu in varovanja življenja pa da je dejanje storila v samoobrambi. Sojenje še ni končano.
Podobnih primerov je več, nekaj sta jih analizirala tudi Petrovec in raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo dr. Mojca M. Plesničar. Izpostavila sta starejši primer 26-letne ženske iz 90. let prejšnjega stoletja, štiri leta poročene z nasilnim možem, ki jo je pretepal tudi s koli in orodjem, vanjo vrgel sekiro, streljal nanjo z malokalibrsko puško, trpinčil pa je tudi njunega otroka. Po še eni nasilni epizodi ga je neke noči ustrelila s pištolo za živino, sodišče jo je zaradi zgodovine sadističnega mučenja, nekaznovanosti in mladosti obsodilo na šest let zapora. Ob podobnem primeru so ob zvišanju kazni na višjem sodišču opozorili: »Zloraba žensk s strani njihovih mož kljub proklamirani ravnopravnosti ni nobena redkost. Kam bi vodilo, če bi žrtve uporabljale podobne metode. S kaznijo je treba tudi vzgojno vplivati na druge.« Preučevalci področja vseeno poudarjajo, da večina žrtev partnerskega nasilja vseeno ne mori.
Tako tuji kot slovenski strokovnjaki so v raziskavah dognali, da morilke praviloma niso stare znanke policije, v primerjavi z moškimi pa tudi zaradi manjše fizične moči izbirajo »mehkejše« načine načine za povzročitev smrti, denimo strup ali zadušitev. Čeprav v prvi vrsti mnogokrat okoliščine odločajo, kakšno orožje bo morilec uporabil, moški vseeno običajno posegajo po hladnem orožju – nožu, sekiri, tudi pištoli. Sabina Brodar Kaplja je v članku za revijo za kriminalistiko leta 2022 na osnovi različnih virov zapisala, da ženske z otroki bolj verjetno zagrešijo umor znotraj intimnega razmerja, da je skoraj polovica žensk v času kaznivega dejanja pod vplivom alkohola (a je delež še vedno veliko manjši kot pri moških) ter da je bil delež duševnih težav pri ženskih morilkah dvakrat večji kot pri moških. Čeprav so nekatere tuje študije kazale, da lahko »ženske za enak zločin prejmejo celo strožje kazni kot moški, saj ne ustrezajo družbenim merilom, po katerih naj bi bile nežne in ubogljive«, pa so pri nas (zlasti zaradi predhodnega družinskega nasilja) v povprečju prejele za dve leti krajšo kazen.
