Natanko pred 130 leti se je zgodil močan potres v Ljubljani in njeni okolici. Bilo je na lepo spomladansko velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895, ko so se na veliko presenečenje občanov (veliko med njimi jih je že spalo) začela tresti tla. Tresljaji so prerasli v silovit potresni sunek, ki je zajel približno 385.000 kvadratnih kilometrov in terjal sedem smrtnih žrtev. Potres z magnitudo 6,1 se je začel ob 23.16. Sledilo mu je več močnih in šibkih sunkov – v naslednjih dneh so našteli več kot sto popotresnih sunkov. Žarišče potresa je bilo v globini 16 kilometrov, magnituda pa je bila 6,1. Potresni sunek je zajel območje s polmerom približno 350 kilometrov in dodobra načel mestno infrastrukturo. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 kilometrov od Iga do Vodic. V Vodicah so pod ruševinami umrli trije otroci. V mestnem jedru so bile porušene stavbe v Špitalski, današnji Stritarjevi ulici, Čopovi ulici, na Trubarjevi cesti in v Židovski ulici ter na Levstikovem trgu. Glas o hudi naravni nesreči se je razširil po vsej monarhiji in čez njene meje. Navsezadnje so potres čutili tudi na Dunaju, v Splitu in italijanskih mestih Assisi, Firence ter Alessandria.
Življenje po potresu
Po potresu se je življenje v mestu ustavilo. Zaprli so vse šole in nekatera delovna mesta. Na pomoč so priskočile vojaške enote, ki so bile zadolžene za grajenje zasilnih prebivališč za tiste, ki so izgubili streho nad glavo. Tisti s kančkom več sreče so se lahko zatekli k sorodnikom na deželo, drugi so se znašli sami in si uredili zasilne barake. Ena od težav je bila pomanjkanje hrane, kar so reševali z zasilnimi kuhinjami, v katerih so se lahko ljudje najedli zastonj ali po zelo nizki ceni. Po podatkih naj bi takrat razdelili okoli tisoč toplih obrokov na dan. Med ključnimi posledicami tega velikega potresa so bile korenite spremembe v arhitekturni in urbanistični zasnovi mesta, pri čemer je imel pomembno vlogo Ivan Hribar, tedaj še član mestnega sveta, ki je postal župan eno leto po potresu.
Hribar je bil politično zelo spreten in je ta velik negativni dogodek znal unovčiti za nadaljnji razvoj mesta. »Ta prenova ni bila samo prostorska, ampak je temeljila na organizaciji delovanja celotnega mesta. Ravno čas po potresu prinese vpogled v nujnost regulacijskega načrta, ki ga Ljubljana pred tem ni imela, zatorej ni bilo razjasnjeno, kako naj se denimo mesto širi, kje je središče, čemu so predvideni določeni predeli, kje so glavne povezovalne ulice in tako dalje. Vse to je stvar regulacijskega načrta, ki je še vedno aktualen,« pojasni Martina Malešič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Takrat so se v mestu začeli pojavljati elementi secesijskega arhitekturnega gibanja, ki se je obračalo stran od tradicionalnih umetniških slogov. Med najbolj znanimi predstavniki secesije na naših tleh so denimo arhitekti Maks Fabiani, Ciril Metod Koch in Ivan Vurnik, ki so črpali iz nemških in avstrijskih vej tega gibanja. Med obnovo se je Ljubljana začela širiti zlasti proti severu. Do leta 1910 so zgradili okoli 500 novih stavb, precej so jih tudi popravili ali dozidali. Med secesijskimi primerki lahko v našem mestu izpostavimo Urbančevo hišo (Centromerkur), Mestno hranilnico na Čopovi, Hotel Union, Hauptmannovo hišo na Prešernovem trgu, Zadružno gospodarsko banko na Miklošičevi, Mladiko, nekdanji dekliški licej, pa tudi Zmajski most, ki so ga uradno odprli leta 1901.
