Skrb za družinski grob lahko vsakič znova predstavlja priložnost za učenje, kako sprejemati kompromise, zlasti če so v soodločanje o tem, kako naj bo grob urejen, vključene različne generacije. Na eni strani tradicija, ki včasih nad navadami bdi kot stroga učiteljica, na drugi bolj osebni in okoljsko naravnani trendi. Kot znamenje spominjanja mrtvih so klasične sveče že na poti v izumrtje, nadomeščajo jih električne. Utripajo do 60 dni, obljubljajo njihove etikete. A tudi tem se čas izteka, saj, kot nam pove prodajalka ob Pokopališču Vič, se ljudje vse bolj navdušujejo nad okrašenimi kamenčki, ki jih polagajo na grobove, in okraski, ki jih v spomin mrtvemu zataknejo v zemljo. Bolj v koraku s časom skorajda ne gre. Nekateri radi kamenčke poslikajo kar sami. Nenazadnje, na koncu več kot razkošna ikebana šteje iskrenost in gesta sama. Prodajalka nam pove: »Moj šestletni vnuk je sam naslikal svoj kamenček za dedkov grob. Rekel mi je, da ko bom jaz umrla, mi bo na grob nosil jajčka. Nekaj kuhanih in nekaj surovih, da si jih bom lahko naredila takšna, kot jih imam rada.«
Poper in tatovi
Bilo je toplo torkovo dopoldne, ko se je na viškem pokopališču nabralo kar nekaj ljudi, da bi svojim pokojnikom še malo bolj uredili poslednje ležišče. Nekateri so prišli tudi zato, da bi se izognili gneči, ki smo je vajeni prvega novembra. Med njimi je gospa Marjeta, ki je ravno pulila plevel na grobu, posajenem z dišavnicami, ki jih je posadila njena nečakinja. Novi trendi pač, skomigne gospa. Ko smo jo vprašali o njenem odnosu do tega praznika, je povedala: »Če rečem, da je zame to dolžnost, ali je to grdo? Oče mi je zelo zgodaj umrl, zato že od malega hodim na pokopališče. Predvsem zato, ker me je tako naučila mama, ki je imela tradicionalne krščanske vrednote. V cerkev sicer ne hodim več, ampak ta navada mi je pa ostala, da torej nekajkrat na leto uredim grob.« Spokojno pokopališče zanjo ni ravno kraj, kjer bi našla stik s svojimi mrtvimi. Namesto tega ga najde v naravi, pravi Marjeta, zlasti v gozdu, kjer se je lažje prepustiti mislim o ljudeh, ki so že odšli.
Da lahko na pokopališču doživiš vse mogoče, sta nam povedala upokojenca Sašo in Tatjana. Prideta vsaj trikrat na teden, saj stanujeta tu blizu, za Žabarjem. »Nekaj časa so rože kradli kot srake. Nekaj let nazaj je bilo strašno,« pove gospa. Gospod pa pripomni: »Ko sva kupovala rože, sva vedno vzela še nekaj dodatnih, ker sva vedela, da jih kmalu ne bo več.« Tatovi pa niso bili edini, ki so kazili poslednji počitek. »Psi in mačke so se večkrat podelali na grob, zato sva potresla s poprom in je zdaj mir,« pove gospod Sašo.
Zanju je pomembno, kaj človek sam čuti do pokojnika in kako to pokaže. Lahko je kaj čisto skromnega in ne nujno samo na prvi november. Na ta dan se nekateri radi zgolj pokažejo. Gospa Tatjana pravi: »Razkazovanja je veliko. Ljudje prinesejo polno ikeban in sveč, potem pa štiri mesece ni nikogar blizu, da bi jih vrgel stran.«
Običaji se spreminjajo
Viško pokopališče je majhen in urejen kraj. Za Metoda in Karmen, ki sta se posvečala grobu na drugem koncu, je ta kraj nekakšno zavetje. »Pri meni je vse še čisto sveže. Januarja sem izgubila očeta, s katerim sem bila zelo povezana. Živiva tu blizu in veliko mi pomeni, da sem vsak dan tukaj, saj smo se zelo dobro razumeli. Vsak ima svoj odnos do pokojnikov, nikogar ne obsojam. Nekateri pokopališč ne marajo, medtem ko drugi potrebujemo tovrstno zatočišče, mir.«
Kako se lahko stvari spreminjajo iz generacije v generacijo, je dober pokazatelj ravno njun družinski grob. Medtem ko se je Metod ukvarjal z električno svečo, nam je Karmen razložila: »Starejši dajejo več poudarka svečam. Če bi bilo po najino, bi bil grob drugačen, a se moraš prilagoditi tudi starejšim, v najinem primeru moji mami. Tako je treba, da je mir v hiši. Če bi poslušala hčerke, ki so še bolj okoljsko usmerjene, pa sveč sploh ne bi bilo.« Njena starejša hči gre raje v gozd, pokopališče jo bolj boli in utesnjuje, pojasni Karmen: »Ona je po dediju, saj tudi on ni maral teh zadev. Vedno je rekel 'pokopljite me, kamor hočete, vseeno mi je'. So pa lepi spomini. Včasih, ko prideva sem, se tudi nasmejiva, ko se spomniva, kakšne je včasih ven metal. Rož recimo sploh ni maral, a jih na grobu pač ima, ker mami tako hoče. On se zgoraj sigurno jezi.«
