V okrutnih razmerah okupatorskih taborišč in zaporov so zaprti izdelovali različne predmete. Te so lahko izdelovali le na skrivaj, material zanje pa je bil del menjave med zaporniki in taboriščniki, zanje so uporabili tudi del svoje taboriščne obleke ali pa material iz tovarn, v katerih so delali. Tako je na razstavi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS), posvečeni predmetom, ki so jih med drugo svetovno vojno izdelali zaporniki in taboriščniki, denimo mogoče videti spominsko knjigo, ki jo je taboriščnica naredila iz odpadkov materialov za plinske maske in iz najdenega toaletnega papirja.
Kakršno koli izdelovanje ali posedovanje osebnih predmetov je bilo sicer strogo prepovedano, zato je to za zapornike in taboriščnike pomenilo veliko nevarnost. Ob vstopu v koncentracijsko taborišče so zaprtim pobrali vse predmete in jih dali v skladišča, kjer so posebej hranili njihova oblačila ter v majhnih vrečkah njihove prstane, ure, nalivna peresa in drugo. Na vrečke so zapisali osebne podatke in taboriščno številko lastnika predmetov, pri čemer je ena od teh vrečk tudi del razstave Moč predmetov: Muzejska zbirka predmetov iz zaporov in taborišč, ki je v MNSZS na ogled do 16. marca. Prikazan je izbor različnih muzejskih predmetov, ki so jih izdelali zaporniki in taboriščniki, s tem da je kustosinja Monika Kokalj Kočevar izbrala predmete, na katerih so zapisana imena bodisi njihovih avtorjev ali pa oseb, ki so jim izdelek posvetili. »Ime na predmetih je bilo zame vodilo, saj govori o tem, da so se posamezniki v razmerah, kjer so izvajali popolno razčlovečenje, proti temu borili tudi na tak način,« je poudarila kustosinja. Ob vseh emocionalnih in simboličnih ter umetniških poudarkih zaporniških in taboriščnih predmetov pa sta njihovo izdelovanje in uporaba, denimo igralnih kart in šahovskih figur, pomenila pomemben odmik od težkih, nemogočih življenjskih razmer. »V teh pogojih so bili velika dragocenost, saj so zaprtim, če so predmete izdelovali za svoje sotrpine, vlivali moč in upanje. Ko so jih izdelovali za svoje bližnje, je to pomenilo vez z družino. Obenem so bili tudi izraz upora in sabotaže,« je pojasnila Monika Kokalj Kočevar. Prav tako pa ti predmeti pripovedujejo o življenju v zaporih in taboriščih ter pričajo o času, minevanju in spominjanju, je dejala.
Od spominskih knjig do šahovskih figur
Na razstavi so muzejski predmeti predstavljeni po tematskih sklopih, od srčkov s pripisi in posvetili matere sinu, ljubljeni osebi, tete nečakinji ali preostalim zapornicam do šatulj in spominskih knjig ter zapisov in predmetov za kajenje kot tudi različnih iger, med njimi kart, domin in šahovskih figur. »Spominske knjige so tudi pomemben raziskovalni vir. Tako je na primer v tovrstnih zapisih iz koncentracijskega taborišča Ravensbrück v zadnjih mesecih pred osvoboditvijo mogoče prebirati vedno bolj optimistične zapise,« je razložila Monika Kokalj Kočevar. Poleg spominskih knjig in zapisov, je nadaljevala, so iz taborišč neredko ohranjene tudi kuharske knjižice, v katerih so zapisi različnih receptov in celotnih jedilnikov, prirejenih za vojne razmere. Zato je v njih veliko jedi recimo s krompirjem in manj z mesom. »Hrana je bila v taboriščih, v razmerah velikega pomanjkanja in lakote, pogosta tema. Eden od taboriščnikov Dušan Štefančič mi je večkrat dejal, da so se v razmerah, kjer so se vsak dan borili za preživetje, pogosto pogovarjali, češ, 'kaj bomo pa danes jedli', in si ob tem zamišljali razne jedi,« je povedala kustosinja. Na aktualno razstavo v zgodovinskem muzeju je vključila tudi sliko Bogdana Borčiča Pismo materi, ki jo je muzej lani odkupil. Del umetnine je avtorjevo pismo iz Dachaua. Delo je nastalo po letu 2002, ko je bil Borčič povabljen, da kot preživeli taboriščnik razstavlja v spominskem muzeju nekdanjega nacističnega taborišča Dachau.
V zbirki več kot tisoč predmetov
V zbirki predmetov iz zaporov in taborišč jih je v MNSZS skupno 1159. Med njimi so tisti, ki so jih taboriščnikom odvzeli ob prihodu v taborišče, predmeti, ki so jih ustvarili zaporniki in taboriščniki, ter predmeti, ki jih je uporabljalo osebje zaporov in taborišč. Največ predmetov izvira iz italijanskih zaporov in taborišč.
Prvi taboriščni predmeti – to so bili osebni predmeti nekdanjih taboriščnikov, ki so jim jih vzeli ob prihodu v nacistična taborišča in jih po osvoboditvi niso prevzeli, ker so umrli ali ker razglas ni prišel do njih – so prek Rdečega križa v Muzej narodne osvoboditve, današnji MNSZS, prišli leta 1952. »V tem pogledu so bila pomembna tudi šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila v muzeju prva večja razstava o taboriščih in je tedaj v zbirko prišlo večje število predmetov taboriščnikov in zapornikov,« je še povedala kustosinja. Veliko tovrstnih predmetov so nato donirali ali pa jih je muzej odkupil tudi v naslednjih desetletjih; na podoben način v ustanovo prihajajo še sedaj.
Donacija mamine taboriščne obleke
Del pričujoče razstave je tudi pomembna donacija iz leta 2023. To je odlično ohranjena letna taboriščna obleka Olivije Onič iz koncentracijskega taborišča KL Neuengamme oziroma podružnice KL Wandsbeck ter dokumentacija o njeni taboriščni poti. Kot aktivistko Osvobodilne fronte jo je nemška tajna policija aretirala februarja 1944 in jo iz sodnega zapora mučeno in pretepeno deportirala v taborišče, kjer se je kalvarija nadaljevala. Taboriščno obleko Olivije Onič je po materini smrti, leta 1984, skoraj 40 let hranil njen sin, dokler je ni predlani na pobudo svojega prijatelja podaril muzeju. »Moja mama je bila v taborišču Ravensbrück, od koder so jo nekaj mesecev pred osvoboditvijo poslali na delo v tovarno, kjer so izdelovali plinske maske in dihalne aparate,« je povedal Gojko Onič. Ob težkem delu, slabi hrani in drugih nevzdržnih razmerah so na njih spomladi leta 1945 v taborišču v Hamburgu opravljali tudi poskuse. Sto internirank so zaprli v manjši prostor in preverjali, koliko časa zdržijo v prostoru brez zračenja, zaradi česar so taboriščnice dolgo trpele za različnimi posledicami. Ker je konec aprila 1945 v tovarni zmanjkovalo dela in se je še dodatno poslabšala hrana, so taboriščnice 2. maja poslali v KL Eidelstedt, kjer so jih 5. maja 1945 osvobodili britanski vojaki.
»Iz internacije se je mama vrnila v taboriščni obleki in tistem, kar ji je dal Rdeči križ. V Ljubljano je prišla šele septembra in doma dolgo časa sploh niso vedeli, ali je živa,« je še povedal Onič, ki si je razstavo zaporniških in taboriščnih predmetov v MNSZS ogledal z družino in prijatelji. »To je del zgodovine, ki je ne smemo pozabiti,« je poudaril. Tako je po Oničevih besedah tudi njegova mama »taboriščno obleko hranila kot opomnik in po njeni smrti smo jo mi čuvali, dokler je nisem kot spomin in opomin podaril muzeju«.
