V Plečnikovi hiši je do 4. maja na ogled razstava Maks Bergant in Plečnik: čar lesa, ki se posveča plodnemu umetniškemu sodelovanju med mojstrskim rezbarjem in arhitektom. Kot pojasnjuje avtorica razstave in kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, je Plečnik, ki je sam prihajal iz obrtniške družine, v svojem celotnem ustvarjalnem življenju izjemno cenil delo različnih obrtnikov in ga vključeval v svoje stvaritve, pri čemer med najvidnejša in najbolj navdihujoča tovrstna sodelovanja sodi soustvarjanje arhitekta in kamniškega rezbarja. Plečnika, kot še poudarja avtorica razstave, ki je nastala na pobudo in v tesnem sodelovanju z družino Bergant, je mojstrski rezbar prevzel s svojim znanjem in predanostjo delu, za Bergantov umetniški razvoj pa je bila ključna prav Plečnikova spodbuda. Sodelovanje med njima je potekalo v znamenju spoštovanja ter izmenjavanja znanj in izkušenj. A ne samo to, delovno sodelovanje je ustvarilo tudi osebne vezi. O tem, da sta sodelavca postala tudi prijatelja in da je Plečnik povezan s celotno družino Bergant, pričajo, kot pravi vnukinja rezbarja Anja Bergant Spiroski, tako ohranjena pisma kot družinske zgodbe: »Iz pisem – nekaj jih je tudi na razstavi – je razvidno, kako se je njuno prijateljstvo razvijalo. Izhajalo je iz sodelovanja, ki je iz medsebojnega spoštovanja preraslo v oseben odnos. Ta je bil iskren, predvsem pa je temeljil na ljubezni do dela, ustvarjanja.« Pri čemer so ohranjena pisma in zgodbe le del bogate kulturne dediščine rezbarja Maksa Berganta, ki jo skrbno hrani njegova družina. Mojstrovo delo in življenje je pred leti predstavila tudi v monografiji Rezbar Maks Bergant: Življenje, posvečeno lepoti.
In če je v knjigi, pod katero se podpisuje umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki je Berganta spoznal kot deček in ga opazoval pri delu, zaobjeta širina opusa mojstrovega ustvarjanja – ta je svoja najlepša in največja dela »kot samoten nadaljevalec starega rezbarskega izročila v duhu baročne umetnosti« ustvaril med letoma 1960 in 1990 – se na razstavi, skladno s poslanstvom Plečnikove hiše, osredotočajo na čas med letoma 1947 in 1957. To je bilo namreč obdobje, ko sta mojstra sodelovala pri prenovah in opremi sakralne arhitekture pri nas. »Šlo je za vzajemno umetniško sodelovanje, saj sta drug drugega s svojim znanjem oplajala. Pri čemer je Bergantu Plečnikova podpora vsekakor dajala dodatno samozavest, da je razmahnil svoje umetniške sposobnosti. V pismih lahko sledimo temu, kako je njuno delo potekalo v kreativnem dialogu in enakovredni vlogi kot sodelavcev,« pove Ana Porok.
Ustvarjanje angelčkov je tlakovalo prijateljstvo
Umetnika sta se spoznala leta 1947, ko je pater Martin Perc arhitektu kamniškega rezbarja priporočil za sodelavca pri obnovi cerkve sv. Benedikta v Stranjah. Obnova med drugo svetovno vojno uničene cerkve sodi v Plečnikov pozni opus, pri tem da je vse nove lesene dele, zlasti veliki oltar in lestence, izdelal Bergant in tako soustvaril pomemben sakralni ambient.
O tovariški vezi in spoštovanju med ustvarjalcema pripoveduje še ena zgodba. Leta 1949, kar je bilo v času, ko je bilo v Stranjah največ dela, se je Bergant hkrati lotil tudi kiparske upodobitve celopostavnega portreta slepe ženice Marjance v naravni velikosti. Zaradi česar je bil Plečnik, ko je za to izvedel, precej nejevoljen. A ko je vstopil v delavnico in videl kip, je bil pretresen. Ker Berganta takrat ni bilo v delavnici, mu je v roki kipa pustil naslednje sporočilo: » Tovariš / Maks Bergant / Čestitam!« Pri čemer, kot še pojasni kustosinja, to, da je Plečnik nekomu napisal tovariš, ni bilo prilagajanje novemu času, ko je to postalo del uradnega naslavljanja, temveč je zanj res pomenilo izraz tovarištva.
Škofovski prestol v ljubljanski stolnici
Plod Plečnikovega in Bergantovega umetniškega sodelovanja je tudi oprema cerkve na Šutni v Kamniku, kjer je bil arhitekt navdušen nad Bergantovim okvirjem za podobo Marije Pomagaj. »[O]d srca pohvaljen za Brezjanko na Šutni! To ste vražje vehementno rezali,« je rezbarju tedaj napisal arhitekt, ki je nato zasnoval še načrt za podstavek slike. Ta je bil poklon Bergantu in rezbar ga je nato sam tudi izdelal. Njun zadnji skupen projekt je bil škofovski prestol v ljubljanski stolnici z začetka petdesetih let prejšnjega stoletja. »Ta ima tudi zanimivo zgodbo, saj ko je Plečnik leta 1949 za projekt (neuresničene, op. a.) nove ljubljanske skupščine in vrsto uresničenih spomenikov NOB dobil svojo prvo Prešernovo nagrado, je denar, ki ga je prejel z nagrado, porabil za izdelavo tega škofovskega stola,« pripoveduje Ana Porok.
Na razstavi, ki se sicer osredotoča na skupne projekte Plečnika in Berganta, pa kljub vsemu predstavljajo tudi rezbarjevo najbolj znano in največje delo iz leta 1977, kar je okvir za podobo Marije Pomagaj slikarja Leopolda Layerja na Brezjah.
Bergant, ki je ustvarjal vse do svoje smrti leta 1996, je v svojem 60-letnem umetniškem delovanju ustvaril obsežen opus. Les je bil zanj osnovni gradnik, v njem pa je izdeloval tako kipe kot reliefni okras, ki ga je največkrat pozlatil. Ustvarjal je vse od okvirjev za slike in ogledal do lestencev in svečnikov ter različnih svetniških podob in angelov. Nekaj je tudi oblikoval v žgani glini, mavcu in kamnu, pri čemer pa v njegovem opusu vseeno prevladujejo sakralna dela – za vrh njegovega ustvarjanja veljajo prav oltarni okvirji.
