V sredo se je na ljubljanski filozofski fakulteti zaključil dvodnevni sejem akademske knjige Liber.ac. Ker je letošnje študijsko leto na fakulteti posvečeno dediščini, je bilo skladno s tem tudi sejemsko dogajanje, ki je v 16. ediciji potekalo pod sloganom Korenine prihodnosti. Eden od dogodkov, s katerim so želeli osvetliti morda manj znani vidik kulturne dediščine, je bil tematski sprehod, ki sta ga pripravili predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Tanja Petrič in turistična vodnica Barbara Izlakar. Pot po sledeh prevajalske preteklosti so prvič izvedli leta 2023, ob 70. obletnici delovanja društva. Ponovili so jo v torek, pri čemer so se udeleženci tokrat še posebej zadržali na postojanki v NUK. Nič čudnega, če pa so si lahko tam navdušenci nad prevajalsko zgodovino ogledali rokopisno zapuščino največjih slovenskih prevajalk in prevajalcev od protestantizma do danes.
»Imamo različne različice sprehoda, odvisno od obiskovalcev. Ob sejmu akademske knjige smo predvidevali, da se nam bodo pridružili predvsem profesorji in študenti, zato smo lahko nekatere naše postaje predstavili bolj poglobljeno. Če pa se nam pridruži skupina, ki ni seznanjena s slovensko literarno tradicijo, je sprehod bolj informativne narave. Med zgodovinska dejstva radi vključujemo tudi kakšne 'ocvirke', zabavne anekdote o prevajalcih ali prevodih,« je pojasnila predsednica DSKP Tanja Petrič. Dragoceno se jim zdi odstirati dediščino Ljubljane z drugačnega, prevajalskega gledišča, saj prevajalci že stoletja pomembno soustvarjajo kulturno življenje v Ljubljani in vplivajo na podobo mesta.
»Včasih v sprehod vključimo tudi kakšno kulinarično prevajalsko posebnost,« nam zaupa Tanja Petrič. »Na koncu današnjega sprehoda nas že čakajo 'Radojkine magdalenice', ki se navezujejo na znameniti odlomek iz Prousta. Slovenska prevajalka Prousta Radojka Vrančič je namreč za prevajalska druženja na društvu rada spekla domače magdalenice. Denimo Janko Moder, prevajalec z impresivnim opusom, društveni sindikalist in človek s štirimi urami spanca na dan, si je pri Mikiju v restavraciji PEN baje pogosto po seji naročil 'esigflajš'. Ob tem je menda rad spil kozarec limonade, ki jo kot 'Modrovo limonado' kdaj ponudimo tudi našim obiskovalcem.«
Na »škrnicljih«
»Slovenska literatura se začne s prevajanjem,« je skupino prevajalskega sprehoda pozdravil Marijan Rupert, skrbnik rokopisne zbirke v NUK. Na ogled je pripravil rokopise najrazličnejših avtorjev, ki so se lotevali prevodov. »Valentin Vodnik je sploh zelo zanimiva oseba. Ni bil samo prvi slovenski pesnik, slovaropisec in tako dalje, ampak se umešča skoraj na sam začetek slovenskega prevajanja. Tu imamo kar nekaj njegovih prevodov,« vzame v roke papir z Vodnikovo lično pisavo. Vodnik je bil izjemno razgledan človek in poliglot. Med drugim je pisal učbenike za grščino in latinščino. »Govoril je francosko. Ko sem bral njegove spise v francoščini, sem bil presenečen. Deloval je v času, ko so Francozi okupirali Ljubljano, in takrat doživel praktično največje časti. Med drugim je postal ravnatelj vseh šol v Ljubljani. Njegove dopise francoski oblasti beremo v popolni francoščini. Človek ostane brez besed,« je pripomnil Rupert med razkazovanjem teh zakladov, malodane relikvij. Pokazal nam je tudi Vodnikove zapiske, ki veljajo za prvi poskus praktičnega priročnika za prevajanje na Slovenskem.
S prevodi poezije je pomembno prispevala Lili Novy, ki jo sicer poznamo kot pesnico in žensko s fascinantnim življenjem. V nemščino je prevedla veliko svojih sodobnikov. Že pred drugo vojno je prevajala Prešerna. Njeni so tudi prevodi Cankarja, Murna, Ketteja, Kajuha. »To je bil eden prvih poskusov, s katerimi se je slovenska literatura, zlasti lirika, pojavila v tujih jezikih. Imela je zelo lep rokopis,« nadaljuje Marijan Rupert. Nekaj časa je bila Lili Novy zelo revna, zato naj bi med vojno po Ljubljani prodajala mleko. Prevode je pisala tudi kar na »škrniclje«, papirnate vrečke. »Teh imamo kar veliko,« pritrdi Rupert.
Naslednja dva termina tematskega sprehoda bosta najverjetneje jeseni, na leto jih namreč v različni kombinaciji postojank izvedejo največ tri. O tem, zakaj je prevajanje bistveno, je Tanja Petrič pojasnila: »Prevajanje je, kot pravi Eco, jezik Evrope. Ključno vlogo ima pri naši splošni razgledanosti, medkulturni skrbi in strpnosti ter razumevanju kulturnih kontekstov. Govorimo torej o raznolikosti, inkluzivnosti in sprejemanju. Vse to je prevajanje, ki je prav tako avtorsko delo.«
