Tako kot v številnih mestih po svetu je bilo tudi v Ljubljani v nedeljo mogoče slišati klic bangladeških protestnikov: »Kdo smo? Mi smo razakar!« Termin »razakar« je postal pojem za univerzalni apel, s katerim bangladeška diaspora po svetu opozarja na trpljenje in umiranje rojakov, ki protestirajo proti novemu kvotnemu sistemu, po katerem bi se določen delež državnih služb rezerviral za potomce osvobodilne vojne iz leta 1971. Oznaka razakar je bila do nedavnega huda žaljivka za vojne kolaborante, ki so nasprotovali osvobodilnemu gibanju. Protestniki po vsem svetu pa so žaljivko vzeli za svojo in jo v protest proti privilegijem manjšine vpijejo na ulicah vseh večjih mest po svetu.
»Tukaj smo, ker podpiramo študente, ki protestirajo za pravičen dostop do služb, zaradi česar jih ubijajo. 56 odstotkov javnih služb nameravajo nameniti potomcem borcev za osvoboditev. Borcev za svobodo je bilo malo, Bangladeš pa ima ogromno populacijo, in to ni pošteno. Tukaj smo, da povemo protestnikom v domovini, da rojaki po vsem svetu stojimo z njimi,« nam je povedal udeleženec protesta, ki želi ostati anonimen. Tudi drugi udeleženci protesta so govorili samo pod pogojem anonimnosti, saj bi medijsko izpostavljanje lahko pomenilo bodisi težave na veleposlaništvu ali pa bi posledice lahko čutile njihove družine v domovini. »Tukaj smo, ker zahtevamo pravico za ubite brate in sestre in ker žalujemo za njimi. Dali so življenje za pravico do službe in da nekaj naredijo s svojim življenjem. Vlada jim ne priznava enakih možnosti, ampak službe namenja samo izbranim,« je povedal drugi protestnik, ki je sicer zaposlen v eni izmed restavracij s hitro hrano v Ljubljani.
Diaspora v Sloveniji
V Sloveniji po oceni enega izmed pobudnikov protesta živi okoli 200 ljudi iz Bangladeša. Večinoma so zaposleni v gostinstvu in proizvodni industriji, nekaj je tudi študentov fakultete. »Sem doktorski študent naravoslovja, v dveh mesecih bom doktoriral. Protestiram kot študent, ki bi se nekoč rad vrnil v rodno državo in tam delal. Podobne kvote so predpisane tudi za vpis v šole in za druge storitve,« je povedal doktorski študent. Nekateri udeleženci so poudarili, da so v Sloveniji našli gostoljubno državo, kjer cenijo pridne delavce. A kljub vsemu se jih večina želi vrniti domov, in ob spremljanju teh poročil dvomijo, ali bo to mogoče. »Delamo v Evropi, ker imate tukaj več možnosti. Ampak še vedno mi ni vseeno, kaj se dogaja v domovini. Upam, da se bom nekoč lahko vrnil k družini in sosedom, in rad bi se vrnil v pravično državo,« je povedal protestnik Abdul.
Med protestniki pa niso bili samo pripadniki diaspore. »Prišel sem zaradi prijateljev iz Bangladeša, ki sem jih spoznal, ker nekatere izmed njih učim slovenščino. Tukaj sem, ker mi je žal vsakega življenja, ki izgine,« je povedal Cvetko Tovornik iz Ljubljane, ki kot upokojenec prostovoljno vodi tečaj slovenščine za tujce.
