V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Mojstrani dogajalo pomembno obdobje slovenskega alpinizma, ko so si sprva štirje mladi fantje, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan, ki so natančno vedeli, kaj želijo, ter so si to upali in tudi znali izpeljati, po vzoru slavnih veveric iz Cortine d' Ampezzo nadeli ime Mojstranške veverice. Leta 1972 sta zaradi svojih odličnih vzponov člana skupine postala tudi Janez Dovžan in Miha Smolej.

»Z Mihom sva bila 'napačni' veverici, ker sva z Dovjega in ker sva začela kasneje,« v šali pripoveduje danes 80-letni Dovžan, ki se spominja, da sta s prijateljem alpinistom komaj čakala rdeče puloverje, zaščitni znak Mojstranških veveric. Zanj je priključitev skupini pokazala, »da zmoreš več, kot si misliš«.

Od kronologije vzponov do spominov

V knjigi Mojstranške veverice sledimo najprej urednikovemu kronološkemu pregledu najodmevnejših preplezanih smeri in odprav v Alpah, Himalaji in južnoameriških gorah. Sestavni in neločljivi del njihovih aktivnosti je tudi humanitarno delo v gorski reševalni službi in pri organizaciji različnih (predvsem športnih) prireditev. Za vse to so prejeli pomembna družbena priznanja, nenazadnje jim je Planinska zveza Slovenije leta 2023 podelila priznanje za življenjsko delo v alpinizmu.

Ob izidu knjige Mojstranške veverice planinci slavijo še zavidljiv jubilej – 130 let Planinskega vestnika, najstarejše revije, ki še izhaja na Slovenskem. Foto: Eva Branc

Ob izidu knjige Mojstranške veverice planinci slavijo še zavidljiv jubilej – 130 let Planinskega vestnika, najstarejše revije, ki še izhaja na Slovenskem. Foto: Eva Branc

V drugem delu knjige beremo številne zapise članov Mojstranških veveric, ki so jih štiri veverice z iskricami v očeh podoživljale tudi na predstavitvi knjige v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Kot pravi Klavdij Mlekuž, pri 81 letih najstarejša veverica, je za njegovo ljubezen do hribov »kriv« Planinski vestnik. Že ko je odraščal kot pastir v Trenti, je preplezal bližnje vrhove, leta 1959 pa prišel v Mojstrano in se vpisal v planinsko društvo ter pričel z načrtnim plezanjem. Spominja se svoje prve ture čez Brojanov raz v Vratih in prve reševalne akcije v Stenarju, ko so leta 1963 ponoči reševali ponesrečenega češkega alpinista, pa poletnih plezalnih taborov v Šlajmerjevem domu v Vratih. Zbranim je poleg starih cepinov pokazal tudi desko na vrveh – kot nekakšno otroško gugalnico – njihov izum, s katerim so šli v Dolomite in si tako olajšali visenje na sidrišču, saj v tistih časih še niso poznali plezalnih pasov.

Ne le alpinisti, tudi reševalci in smučarji

Iz mnogo zapisov veveric veje tudi velika naklonjenost reševanju v gorah, prav vsi so bili prisotni na najzahtevnejših intervencijah. Janko Ažman, ki se med vevericami lahko pohvali z največ izkušnjami iz Himalaje, je denimo plezalca na jeklenico pripel, tik preden se mu je utrgal klin, Janez Brojan pa je bil kar 26 let načelnik postaje Gorske reševalne službe Mojstrana. Tudi Dovžan se spominja reševanja prijatelja, ki ga je na poti z Makaluja (osemtisočaka v Himalaji) čakal en dan, se brez kisika povzpel za 200 metrov nazaj gor in ga zvečer zaslišal nad kaminom, ga spustil do šotorčka, kjer sta prenočila, in mu tako rešil življenje.

Radi so tudi smučali. »Bolj ko je bilo strmo, bolj je bilo fino,« pravi Brojan, ki se spominja pobude Toneta Fornezzija za smučanje z vrha Triglava. »Jaz bi posnel film, vi bi pa smučali,« jim je predlagal slednji. S Kredarice gor so nato doživeli krasno vreme, na vrhu Triglava pa jih je pričakala gosta megla, ki se kljub nekajurnemu čakanju ni umaknila, zato so nato smučali praktično po poti, kjer se hodi na vrh očaka.

»Stare zgodbe so še vedno aktualne, od plezarij do reševanja. Fantje bi si zaslužili še film,« o zgodbi veveric pravi urednik knjige Vladimir Habjan. Novo izdajo bodo februarja predstavili še na gorniškem festivalu v Cankarjevem domu. 

Priporočamo