Včeraj se je uradno začela osma edicija Kavč festivala, ki bo pripeljala 125 glasbenih skupin z vsega sveta. Festival je znan po tem, da se večina dogodkov odvija v nekonvencionalnih, intimnih prostorih ljudi, kjer običajno stežka naletimo na organiziran koncert, od dnevnih sob, kopalnic, pisarn, skednjev, planinskih koč do vinskih kleti. Letos poleg osmih javnih nastopov obljubljajo še 190 zasebnih, na katerih se bodo ljudje po vsej Sloveniji skupaj z gostitelji naužili etna, jazza, performansov in lutkovnih predstav. Klasičnemu odru se v širokem loku še posebej izogne znana festivalska maskota, dobri stari Gasilc s premičnim odrom in boemskim ambientom, ki je letos na posebni misiji. Novost Kavč festivala je namreč storitev Halo muska, ki Ljubljančanom omogoča, da si med festivalom vsak dan med 11. in 14. uro na dom brezplačno naročijo podoknico ali serenado. »Gre za spontan družbeni in umetniški eksperiment, ki v kratkih glasbenih intervencijah združuje veliko mero improvizacije. Ljudje nam v elektronski pošti napišejo, kam želijo, da pridemo, in se pripeljemo,« pove koordinatorica Laura Krajnc.

Motor je zabrnel, majhna ekipa je zasedla svoje sedeže, še prej pa zaprla drsna vrata v zadnjem delu vozila, za katerimi je v pripravljenosti sedela sobotna zvezda Halo muske, britanska glasbenica Hannah James. »Bolje pozno kot nikoli,« je bilo slišati živahno ekipo, ko je Gasilc speljal in začel pot do svoje prve destinacije na Mrzelovi ulici 7.

Če lahko hrano,
zakaj ne bi muske

Na Mrzelovi se je zbrala skupinica ljudi, ki so z nasmehi pričakali svoje naročilo. Hannah James jih je na klavirski harmoniki ogrela z valčkom, nato pa presenetila, ko se je povzpela na streho oldtimerja in v usnjenih čeveljcih z lesenimi podplati odplesala »clog dance«, plesno zvrst, ki je predhodnica bolj znanega stepa. »Clog dance izvira iz britanskega delavskega razreda med industrijsko revolucijo. Takšne čevlje so nosili med delom na kmetijah, v tovarnah, še posebej pa v vodnih mlinih. Pravijo, da naj bi ljudje začeli oponašati ritem mašinerije, s katero so delali. Če cel dan stojiš pri strojih, se najbrž želiš z nečim zamotiti,« razloži Hannah James. Nad Halo musko je navdušena, doda. »Kamorkoli gremo, dvignemo ljudi iz njihove vsakdanjosti in vidimo, kako se jim v očeh prižgejo iskrice. Zelo pomemben del akcije je, da se lahko ljudje v teh kratkih druženjih ob glasbi prepustijo svoji radovednosti in igrivosti.«

Po veselem aplavzu so stanovalci glasbenike povabili, naj nekaj popijejo in prigriznejo, čeprav se je umetnikom že mudilo naprej. »Halo musko sem naročil, ker se mi zdi super projekt. Odlična ideja je kulturne aktivnosti pripeljati na čim več krajev, tudi ljudem, ki mogoče ne vedo za takšne stvari. Dandanes tako ali tako vse naročamo na dom. Če lahko hrano, zakaj ne bi še muske,« pove mladi Nils Rošker.

Nikoli ne vedo, kdo jih pričaka

»Za nas je to adrenalin,« pravi Matija Solce, lutkar, umetniški direktor in vodja festivala, ki britansko pevko folk glasbe spremlja še na svoji klavirski harmoniki. »Včasih je poslušalec samo eden, včasih jih je sto, nikoli ne veš. Naletiš lahko na različne filozofije ljudi in temu se moraš prilagoditi. Tudi sicer sem prepričan, da morajo biti vsi umetniki odprti za vse situacije. Takšne izkušnje so neponovljive. Vsi nenehno stremimo k točno določenim pogojem, v katerih bomo delali, a jaz se s tem ne strinjam. Umetniki smo prvi, ki moramo biti fleksibilni. Vedno sem enako igral za 50.000 ljudi ali pa za enega človeka,« sogovornik opiše največji čar Kavč festivala.

Med sobotnimi postajami je bilo tudi parkirišče pred Kinom Šiška. Naročnica, Maja Mustedanagić, pred svojim blokom ni uspela očistiti vsega zaledenelega snega, zato je glasbenike skupaj z otroki in prijateljicami pričakala kar pred kavarno. »Nad idejo sem navdušena. Podpiram jih, ker so to mladi ljudje, ki v zaspano Slovenijo in Ljubljano s svojimi idejami vračajo življenje.«

Po napornem dnevu, ko je ekipa Halo muske imela za seboj že pet nastopov, ni bil napolnjen samo čajnik s prostovoljnimi prispevki, pač pa predvsem dan ljudi, ki so načrtno ali po naključju naleteli na glasbo iz oldtimerja, ki vsaj za nekaj stopinj ogreje še tako hladna srca.