Na fakulteti za družbene vede je minuli četrtek v okviru Mednarodne poletne šole politične ekologije 2023: zelene politike morajo biti tudi pravične potekal pogovor o dunajskem stanovanjskem modelu, ki jo je v pogovoru s profesorjem sociologije z Univerze na Dunaju Yurijem Kazepovom kurirala Maša Hawlina z Inštituta za študije stanovanj in prostora ter iz zadruge Zadrugator. Avstrijska prestolnica je znana po izredno razgibani zemljiški politiki, ta zajema tudi primerno opremljanje zemljišč. »Ključno pri dunajskem modelu je, da ima mesto v lasti ogromno zemljišč, zaradi česar lahko ohranja nadzor nad tem, kaj se gradi in po kakšnih cenah. Nadzor nad cenami s strogo regulacijo ohranja tudi po tem, ko so stavbe zgrajene. Bistveno je tudi to, da na letni ravni v stanovanjsko področje ogromno investirajo, kar je osnova, da lahko tak sistem sploh vzdržujejo,« je povedala Hawlinova.

Razmere ljubljanskega stanovanjskega trga so medtem čedalje bolj skrb vzbujajoče. Poleg vse bolj turistom prijazne prestolnice in vse večjega priseljevanja študentov je danes povprečnemu gospodinjstvu lastniško stanovanje nedosegljivo, zaradi česar so ljudje prisiljeni iskati bivanje na najemniškem trgu. Ljubljanski najemniški trg je majhen, v veliki meri nenadzorovan in nestabilen. Pogodbe se večinoma sklepajo za enajst mesecev, po izteku pa lahko lastniki dvignejo najemnino ali odklonijo nadaljnje oddajanje. »Ker ni nobenega nadzora, je stanje v stanovanjih pogosto slabo, lastniki stanovanj ne vzdržujejo primerno, ogromno je vdorov v zasebnost, recimo, ko lastniki prihajajo nenapovedano s svojimi ključi. Ogromno je tudi prenašanja stroškov, ki bi jih morali plačati lastniki, na najemnike,« je pojasnila Hawlinova.

Ključno javno lastništvo

Yuri Kazepov, ki predava urbano sociologijo in se med drugim ukvarja s stanovanjsko politiko ter politikami integracije, je takole komentiral dunajski model: »Zelo pomemben del sistema je javno lastništvo nad ozemlji, ker lahko samo na tak način vpelješ specifične kriterije. Pomemben del dunajskega sistema sta (finančna) dostopnost in kakovost stanovanj. Samo dostopnost ni dovolj. Gustav Mahler, slavni avstrijski skladatelj in dirigent, se je na prelomu stoletja pošalil, da ko pride do vojne, bi bil rad na Dunaju, saj tja vse pride 40 let pozneje. Podobno je z idejo prodaje javnih zemljišč, saj je šele sedaj prišlo na plano, da privatizacija morda ni najboljša ideja.«

Na Dunaju lastnike preprodaja stanovanj zelo drago stane, saj je ob vsaki transakciji davek višji, razmeroma visok pa je že osnovni davek, kar ljudi odvrača od tega, da bi stanovanja kupovali in jih nato dražje prodajali. Medtem se lahko za gradnjo neprofitnih stanovanj na mestnih razpisih prijavljajo raznoliki akterji, pri čemer so pogoji projektov jasni. Dunaj določi ceno, nakar izbor izvajalca poteka izključno na podlagi tega, kdo bo za to ceno ponudil več v smislu trajnosti in kakovosti. Tudi dostopnost do neprofitnih stanovanj je visoka, zaradi česar tovrstna stanovanja niso stigmatizirana in niso le na mestnem obrobju. »Neprofitna stanovanja so na Dunaju za ogrožene razmeroma lahko dostopna. Večje kot je gospodinjstvo, do večjega stanovanja ima pravico. Stanovanje za eno osebo obsega približno 40 kvadratnih metrov,« je povedal avstrijski profesor. Glede neprofitnih stanovanj je Ljubljana sicer unikum, saj v nasprotju z drugimi občinami na letni ravni vlaga v stanovanjsko preskrbo in omogoča delovanje mestnega stanovanjskega sklada, česar druge občine ne počnejo v takšni meri, a Maša Hawlina poudarja, da je kljub temu mestna politika naravnana k ustvarjanju okolja, zanimivega za investitorje, zaradi česar se na trgu uveljavljajo vse višje cene stanovanj.

»Prvi ukrep, po katerem bi se v Ljubljani morali zgledovati po Dunaju, je ta, da bi morali nehati prodajati javna zemljišča, ker se tako nad njimi izgublja nadzor,« je razložila Hawlinova. Bistveno vlogo pri izboljšanju stanovanjskih razmer v Ljubljani ima namreč zemljiška politika, ki bi morala spodbujati gradnje, ki bi bile ljudem dostopne, zamejiti oddajanje po principu Airbnb, na državni ravni pa bi morali nad najemnim trgom nujno povečati nadzor. »Čisto vseeno je, kaj piše v stanovanjskem zakonu, saj imajo lastniki takšno moč, da lahko zahtevajo praktično kar koli. Edina rešitev tukaj je povečanje regulacije in nadzora ter okrepitev stanovanjske inšpekcije, ki naj začne delovati proaktivno,« je še dodala Hawlinova.