Osrednja Slovenija je zadnja leta spet začela odkrivati Trst. Mesto nam je domače, a vseeno dovolj drugačno od Ljubljane, da nam je zanimivo. Se lahko od njega tudi kaj naučimo? Trst se je bliskovito razvijal od sredine 18. do začetka 20. stoletja, zadnje stoletje pa bolj ali manj izgublja tako pomen kot prebivalce. Pred sto leti je v mestu živelo okoli 240.000 prebivalcev, danes jih je le še okoli 200.000. V Ljubljani se je v istem obdobju prebivalstvo povečalo za skoraj petkrat. Povprečna starost prebivalcev je 46 let, štiri leta več, kot je povprečje v Italiji, starejših od 65 let je skoraj tri desetine.
Pa vendar je tako na prvi kot na drugi pogled mesto še kako živo in vitalno. Še bolj kot v ožjem središču, ki ga zadnja leta vse bolj polnijo turisti, se vitalnost kaže v okoliških četrtih in predmestjih, kamor turisti redko zaidejo. Sredi dneva in proti večeru so trgi in ulice polni ljudi na poti po opravkih ali pa takih, ki v enem od številnih barov na pol na pločniku pijejo svojo kavo ali vino in se pogovarjajo. In povsod je polno majhnih trgovin, od pekarn in mesnic do takih z železnino ali elektroniko. Takih, v katere vstopiš, ko nekaj potrebuješ, vprašaš prodajalca, ki ti to stvar poišče v nekaj sekundah in ti da zraven še kakšen nasvet. Solidna izbira vsega, kar potrebujemo v vsakdanjem življenju, je v Trstu večini prebivalcev dostopna peš v nekaj minutah. Mesto kratkih poti, ki so si ga Ljubljana in druga mesta zastavila kot dolgoročni cilj, je v Trstu realnost. Kako je to lahko uspelo ostarelemu in ne zelo prodornemu mestu?
Uspeh in odpornost množice majhnih trgovin marsikdo pripisuje zakoreninjenim nakupovalnim navadam prebivalcev, ki bolj cenijo kakovost in človeški stik kot nižjo ceno. A podoben odnos imajo tudi v bližnji Gorici, pa so trgovine v mestu vendar podlegle konkurenci nakupovalnih središč na obrobju. Zato bom tvegal z dopolnitvijo razlage. V Trstu avto ni zelo uporaben način za premikanje po mestu in tako tudi nakupovalna središča niso zelo privlačna. K temu največ prispeva pomanjkanje parkirnih prostorov. Mesto je gosto poseljeno, prostor na ulici je omejen in razmeroma težko ter zamudno je najti parkirni prostor blizu doma. Večina zato avta ne premika zelo pogosto, ampak le, kadar je res nujno potrebno. Za večino vsakdanjih poti izbere hojo, avtobus in seveda skuter. In kjer je veliko pešcev, vedno cveti tudi lokalno drobno gospodarstvo, ki lahko ponudi priročno in prijetno storitev mimoidočemu. S tem postane hoja še bolj logična izbira za vsakdanje poti in krog je sklenjen. Včasih je torej koristno, če avtomobilom ne moremo ponuditi dovolj prostora. Ljudje se lahko začnemo obnašati racionalno in ob tem celo uživamo.
