Ena od prijetnosti centra Ljubljane je ta, da je tako majhen, da v njem zmeraj srečaš koga, s katerim lahko poklepetaš. Srečaš pa tudi take, ki jim ni do klepeta. Tako se je zadnjič s kolesom ob meni ustavil mlad mož in mi povedal, da je to, da hodijo po meni, moj problem, tisto je pa državna himna, in nemudoma odbrzel naprej. Bil sem nekoliko prizadet zaradi tega, da nekateri celo središče mesta uporabljajo za enosmerno komunikacijo. Zato bo to, kar sledi, pismo bralcu, ki ga je moje vzporejanje imen Levstikovih nagrajenk in nagrajencev na tleh pred Konzorcijem z verzi državne himne, ki so vklesani v tla na Čopovi, tako razburilo, da se o tem ni bil pripravljen pogovarjati, bo pa verjetno moj odgovor vsaj prebral.
Ponosen sem, da za himno uporabljamo verze, ki slavijo življenje vseh narodov, ki se zavzemajo za mir, in ne spodbujajo na boj junaško kri, kot so to počeli verzi naše prejšnje himne. In če bi vprašali mene, bi na tlak najbolj frekventne ulice v mestu namesto njih vklesali verze iz pesmi Kam: »Ko brez miru okrog divjam, prijatli prašajo me, kam?« Ali pa, glede na to, da je napis dala v tla vklesati Pošta Slovenije, Prešernovo pismo staršem. A vodstvo državne pošte je hotelo pokazati svoje domoljubje in ga, kot še marsikoga, ki rad brez vsake pameti in čim bolj opazno maha z njim, najbrž ni niti najmanj zanimalo, da ti verzi pomenijo še kaj drugega kot le izraz ljubezni do našega naroda.
A pomenijo. In se po njih na žalost ne taca na Čopovi, kjer so le dizajnerski okras, ampak povsod tam, kjer poslanci, akademiki in mnogi drugi nasprotujejo temu, da bi se pripadniki narodov, s katerimi smo si delili prejšnjo državo, v šoli učili tudi svoj jezik. Po njih se taca ob večnem odlaganju priznanja Palestine, ki bi jo naša država morala priznati že zdavnaj in je res tragično, da mi, ki smo si ne tako dolgo tega z orožjem izborili pravico, da živimo v miru, te pravice ne priznavamo ljudem, ki jim še zmeraj kradejo zemljo in domovino. Če bi verze svoje himne jemali zares, bi vedeli, da niso namenjeni samo našemu narodu, ampak predvsem tistim, ki morajo še zmeraj hrepeneti po življenju v miru. Tudi vsem pripadnikom in pripadnicam drugih narodov, ki iz takega ali drugačnega razloga želijo v miru živeti pri nas.
Če bo s tem, ko bodo namesto v tlak vklesani v spomenik, vsebina teh verzov prišla do src večine mojih sodržavljank in sodržavljanov, sem takoj za tisti spomenik. Dokler po njihovi vsebini tacamo celo v imenu države, pa mi je za to, kje so napisani, precej vseeno.
