V mojih vajeniških novinarskih letih me je neki starejši kolega nekoč prijazno poučil, da se sme izraz prestolnica uporabljati samo za glavna mesta držav, ki so nekoč imela kralja. Torej ne za Ljubljano, je odkimal s svojim prefinjenim nosom. Pokimala sem in v članku zamenjala prestolnico z nečim drugim. Potihem pa sem si, še mlada in predrzna kot takrat Slovenija, mislila, da nima prav in da spet dlakocepi. Kakšne so to neumnosti, zakaj Ljubljana ne bi bila prestolnica?! Starci, pač.
Odtlej sva se postarali obe, Slovenija in jaz. Jasno mi je, da človek z leti razvije užitek za dlakocepstvo, toda prisegla bi, da se je odtlej tudi z Ljubljano nekaj zgodilo. Kot da ni več prestolnica … Najbolj bridko se tega zavem vsakič, ko se moram vozakati na okoliška letališča, saj si Brnik s peščico letalskih povezav ne zasluži več tega imena. Življenje v prestolnici poleg številnih pomanjkljivosti in tegob, kot so venomer s pločevino zatrpane ceste, visoke cene storitev in hrane v gostinskih lokalih, katerih ponudba je vse bolj ukrojena po meri turistov, onesnažen zrak in še kaj, prinaša tudi drobne prednosti. Prebivalci prestolnice imamo, denimo, v tolažbo veliko kulturnih ustanov, veliko trgovin in seveda veliko ljudi, kar zagotavlja raznolikost prijateljev in anonimnost mesta. Ena od prednosti življenja v prestolnici je tudi, da jo zaradi dobrih prometnih povezav lahko kadar koli zapustiš in se odpraviš – v druge prestolnice.
Zgornji trditvi, ki je zadnje čase na vse bolj trhlih nogah, se je pridružila še ena, ki za Ljubljano menda ne velja več: v prestolnici imaš privilegij ponočevanja v lokalih. Nikdar nisem bila tako naivna, da bi se slepila, da Ljubljana sodi med »mesta, ki nikdar ne spijo«: New York, Pariz, London, Kairo … Ampak kar se mi je pripetilo v petek zvečer med prvomajskimi počitnicami, je skorajda primerljivo s srednješolskimi plesi: na gimnaziji Poljane, ki stoji zraven doma starejših občanov, so profesorji že kmalu po 23. uri začeli žugati, naj se glasba utiša, češ, upokojenci bi radi spali. V vinskem baru na tržnici, ki slovi po naravnih vinih, so jih še malo presegli: osebje je začelo pospravljati mize in zlagati stole nanje že ob pol enajstih. Pasivna agresija se je stopnjevala z ribanjem tal ob enajstih, dokler nisem več zdržala in vprašala, kdaj pravzaprav zapro. Opolnoči, se je glasil odgovor. Četrt ure prej sva zadnja dva gosta poravnala račun in lokal je bil naposled prazen. Morda bi tak moral ostati. Za katerega je šlo, pa raje ne napišem. Ljubljana je premajhna, vse se razve. Prav zares, prestolnica z napako.
