Medtem ko čakamo, kako bo vlada uresničila predvolilne obljube o stanovanjih, so njihove cene dosegle nove rekordne ravni. Najhuje je v Ljubljani, ki se sooča s podobno stanovanjsko krizo kot mnoga druga dinamična in turistično privlačna mesta po Evropi. Cena kvadratnega metra stanovanja je ujela tiste v Barceloni, Gradcu ali Antwerpnu, povprečna plača žal ne.
Kaj to pomeni za tiste, ki potrebujejo stanovanje, pa nimajo te sreče, da bi jim ga lahko omogočili starši? Ne le mladi v prekarnih oblikah dela, brezposelni ali agencijski delavci, pač pa tudi marsikdo, ki ima redno delo in plačo, si lahko privošči le najem sobe v stanovanju, ki si ga deli z drugimi. Najemnine so preprosto previsoke, da bi si lahko privoščil lastno stanovanje, za nakup nepremičnine pa brez podlage dediščine nima pogojev. Ob realni nevarnosti, da bo lastnik odpovedal najemno pogodbo zaradi kratkoročnega oddajanja ali želje po zvišanju najemnine, to pomeni, da tudi mnogi redno zaposleni nad 30 let nimajo strehe nad glavo, ki bi ji rekli dom, ne morejo razmišljati o ustvarjanju družine ali graditi načrtov za prihodnost.
Čeprav Ljubljana ni edino evropsko mesto, ki je zabredlo v globoko stanovanjsko krizo, pa v naši neposredni soseščini obstaja tudi drugačna realnost. Dunaj, ki na dostopnih stanovanjih gradi svoj razvojni model, je zgled za mnoga mesta po svetu. Drži, v stanovanjsko preskrbo bolj ali manj stalno vlaga že dobrih sto let, a nikakor ne počiva na lovorikah. Medtem ko Ljubljana, ki v javni stanovanjski fond vlaga že 30 let, dostopnosti stanovanj namenja okoli 2 odstotka proračuna, ji Dunaj namenja okoli 3,5 odstotka. Podobno kot v Ljubljani osnovna podpora obsega zagotavljanje poceni zemljišč in subvencije za gradnjo stanovanj na eni strani ter podporo najemnikom na drugi. A ob tem Dunaj z ugodnimi posojili in projektnimi subvencijami podpira tudi množico neprofitnih stanovanjskih organizacij, ki imajo v lasti skoraj toliko stanovanj kot samo mesto, zahteva pa tudi dve tretjini dostopnih stanovanj pri vsakem večjem zasebnem projektu.
A zakaj bi dajali javni denar za stanovanja? Kot dokazujejo raziskave po svetu, so med ekonomskimi koristmi gradnje javnih dostopnih stanovanj ob neposrednih koristih skozi gradbeništvo še zmanjšanje stroškov za zdravstvo ter manj kriminala, krepitev lokalnega gospodarstva in zaposlenosti ter manj izdatkov za socialne pomoči. Britanska raziskava je pokazala, da se vložek v gradnjo dostopnih stanovanj povrne že v enajstih letih, vsak vložen funt v gradnjo cenovno dostopnih stanovanj pa pri tem vrne v gospodarstvo 2,42 funta. Na ravni družbe gre torej za eno najbolj smiselnih naložb, ne za strošek. Komu je torej v interesu, da se ne bi gradilo javnih najemnih stanovanj?
