Dvanajstletni Aleksej Doberšek kmetijo Franca Junkerja obišče vsaj enkrat na teden. »Ko so počitnice, se potrudim in pridem vsak dan,« pove učenec osnovne šole Šmartno pod Šmarno goro in doda, da mu zadolžitve na kmetiji vzamejo dobro uro in pol.

Kmečka opravila mu niso tuja

»Najprej grem v hlev, kjer preverim, ali je s kravami in teleti vse v redu. Nato poprimem za metlo in odstranim krmo, ki je ostala. Z vilami skidam gnoj in ga skupaj s stricem Francem naloživa na samokolnico. Če ta ni pretežka, jo do kupa gnoja odpeljem sam,« pojasni mladenič in prizna, da je polno samokolnico zelo težko voziti. Ko je hlev čist, prinese h kravam vedro z vodo, da jim očisti vimena, nato pa z obema rokama do krav dostavi še molzni stroj. »Stric Franc je tisti, ki stroj namesti na vimena krav, da jih pomolzeva. Po končani molži krave nahranim in se odpravim v kokošnjak po jajca. Kure so se me že navadile, tako da mi ne delajo težav. Tudi petelin ni tisti pravi, ki bi se petelinil,« pove v smehu. Omeni tudi gosi in race, ki pa so se ob našem obisku preplašeno razbežale po kmetiji.

Marsikateri najstnik bi nad kmečkimi opravili in vonjem po živini dvignil nos, zavil z očmi in se obrnil stran od dela. A Alekseja vonj, ki se širi iz hleva, ne moti. »Na vonj sem se že navadil in mi prav nič ne smrdi. Samo primerno se je treba obleči. Ko pridem na kmetijo, si obujem škornje in oblečem delovno haljo, ki mi jo je zašila babica,« nam razloži.

Prav babica Greta je bila tista, ki je Alekseja, takrat triletnega dečka, vozila na kmetijo. »Prek pravljic sva odkrivala naravo in živali, med obiskom kmetije pa sva se učila tudi o njihovem življenju. V bližnji reki sva lovila ribe, prav tako je Aleksej že zelo zgodaj začel jahati konja,« nam pove babica Greta, ki vsaj enkrat na teden pride iz Celja, da se druži z edinim vnukom. Ta druženja so vedno v naravi.

Bodoči veterinar želi imeti svojo kmetijo

Dečkova babica omeni, da si je Aleksej že pri štirih letih zaželel imeti svojo kravico. »S starši smo se dogovorili, da mu željo vsaj delno uresničimo. Ker sem šivilja, sem izdelala kostum kravice, celo rogove so mi priskrbeli pri Celjskih mesninah. Za maškare sem se preoblekla v kravico in tako razveselila vnuka in njegove sovrstnike, ki sem jih za pusta obiskala v vrtcu,« razkrije babica in poudari, da Alekseja pri njegovi želji, da pomaga na kmetiji, podpirajo tudi starši. »Ob koncih tedna vstajam pred 5. uro zjutraj in starša me brez težav pospremita do Franca,« pove bodoči veterinar, ki si želi, ko odraste, tudi sam imeti kmetijo.

Delo mladega in odgovornega pomočnika resno spremlja gospodar kmetije. Kot nam pove, je navdušen nad iskrenostjo in srčnostjo mladega fanta, ki s tako veliko vnemo poprime za vsako delo. »Ne boji se ne lopate ne vil. Veliko skrb pokaže tudi v primeru, ko je žival bolna. Spremlja delo veterinarja, tudi osemenitev krave mu ni več tuja,« pove Junkar, ki mladeniču že popolnoma zaupa.

»Zdaj mu je jasen tudi gospodarski vidik naše kmetije. Ko je bil majhen, sva mu z njegovo babico rekla, da je krava, ki je v resnici šla v klavnico, odšla v Avstrijo k sorodnikom,« se hudomušno nasmehne kmet, ki ima hčer, a ji delo v hlevu ne diši najbolj. »Seveda to ne pomeni, da ne priskoči na pomoč, ko je potrebna dodatna roka. Je že pomagala tudi pri kotitvi teleta,« pohvali dekle, ki se bolj kot z živino v hlevu ukvarja s hišnim psom.

Čeprav se zdi hobi, ki ga ima Aleksej, precej nenavaden za najstnika, ta prizna, da ga sošolci in prijatelji pogosto obiščejo na kmetiji. Nekateri redno prihajajo na kmetijo po sveža jajca, drugi po mleko. A do zdaj še ni bilo junaka, ki bi z Aleksejem poprijel za vile in mu pomagal očistiti hlev. »Seveda tudi rad jaham. Imam že nekaj odličnih rezultatov s tekmovanj v vodenem jahanju. Korona je tekmovanja prekinila, upam, da jih bomo spet imeli. Tudi harmoniko se učim igrati. Zdaj sta mi starša kupila novo frajtonarico,« nam še razloži Aleksej, nato pa se opraviči in hiti nadaljevati delo.