Kavarna Prulček skupaj s šankom in odrom ne presega 70 kvadratnih metrov. Kljub skromnim dimenzijam obiskovalci in kritiki pri opisu ne varčujejo s presežniki, kot so »kulten«, »neprecenljiv«, »legendaren«. Kaj je čar kavarne, ki v soseski Prule že desetletje ustvarja kulturni utrip? Glavni razlog za splošno navdušenje je glasbeni program. Letos so imeli že več kot 180 koncertov in bodo, kot kaže, podrli rekord iz leta 2019, ko se je na odru zvrstilo več kot 250 koncertov. A ne gre samo za število, ampak tudi za kvaliteto in vzdušje. »V resnici smo jazz klub. Čeprav se ne predstavljamo kot tak, nas občinstvo in glasbeniki tako dojemajo. Postali smo znani in glasbeniki z vsega sveta, če so le v bližini, želijo igrati pri nas. Zakaj? Zato ker se tu počutijo kot doma,« pove Saša Starovojtov, umetniški vodja in lastnik. Adnan Shaker pa je šef gostinstva in skrbnik vzdušja. »Sva partnerja,« pojasni Saša in doda, da je tu še številna ekipa sodelavcev, ki z veliko dobre volje ustvarjajo program. »Naš moto je Tle smo doma – to pomeni, da je tu vsak dobrodošel.« Moto in logotip je pripravil oblikovalec Darko Miladinović. »Res se tukaj počutim kot doma,« pojasni oblikovalec, ki ga po naključju srečamo na vrtu lokala. Da je vsak dobrodošel, pove že dejstvo, da čeprav jim obiskovalcev ne manjka – velikokrat ni dovolj prostora za vse – so koncerti brezplačni. Po koncertu sicer zakroži klobuk, s katerim lahko občinstvo prostovoljno nagradi nastopajoče. »Nismo v minusu. Hvala bogu dobimo podporo tudi od mesta in ministrstva za kulturo. Zdaj je lažje. Gotovo pa tega ne delam za denar,« pojasni Starovojtov. Doda, da država in občina financirata približno en mesec programa, ostalo pa se pokrije z dobro voljo in šankom.
Valilnica talentov
Starovojtov program ustvarja ob rednem delu, iz ljubezni do glasbe. »Živel sem marsikje in energija, ki jo ima Ljubljana, je neprekosljiva. Res imamo vrhunske glasbenike. V Ljubljani je res vesolje glasbenikov,« nam navdušeno zagotovi umetniški vodja. Nato nam predstavi skupino najstnikov, ki so bili nosilci programa na večer našega obiska – Morning After Quintet. Člani Toni, Ian, Juš, Aljoša in Vasja so dijaki tretjega letnika Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. »Tu smo že velikokrat igrali. Prvič v prvem letniku, ko smo imeli komaj petnajst let. Imamo predmet skupinska igra z mentorjem Petrom Smrdelom. Preko njega smo spoznali ta fantastičen prostor, se povezali in postali tudi redni obiskovalci, saj se tukaj res dogaja,« pove vodja skupine, kitarist Toni Lah.
Večer se prehitro konča
Obiskovalci so skorajda fanatično navezani na lokal. »To je eden redkih prostorov, kamor lahko greš brez načrtov in najdeš dober program in dobro družbo. Opažam, da veliko ljudi pride, ne da bi se pozanimali, kaj je na sporedu, in se pustijo presenetiti. Publika se je navadila, da lahko tu sliši kaj novega. Ta prostor je bil ustvarjen zaradi ljubezni do glasbe in ničesar drugega, in mislim, da obiskovalci to čutimo,« pove Sašo Kalan. Poleg glasbe je gotovo najbolj poudarjen element ravno vzdušje in odprtost, saj ni nič nenavadnega, da se neznanci usedejo za skupno mizo in pogovor hitro steče.
»Prulček je za razvoj slovenske glasbene scene v zadnjem času naredil največ. Pokažite mi koga, ki ima štiri žive koncerte na teden. Tukaj lahko slišite vse zvrsti, od jazza, etna, rocka do popa. Tega ne ponuja nihče drug v mestu, in želeli bi si, da bi občina to prepoznala,« pove Tina Bončina, zdravnica, ki živi v soseščini.
Pogovor prekine natakarica. »Tega se nismo zmenili,« nas okara in s prstom pokaže na nedavno odprto steklenico piva. Nekaj gostov je pijačo po deseti uri odneslo na vrt, ko je ta uradno že zaprt za strežbo. V imenu dobrih odnosov s sosedi se omejitve strogo držijo. »Danes je več kot 30 stopinj. Namesto da bi poslušali zunaj in uživali v glasbi, je koncert notri, kjer je vroče, za kar mi je res žal. Tisti, ki živimo v centru, bi morali razumeti, da je Ljubljana tudi kulturni center in da do dvanajste ure pač ne moremo pričakovati takšnega miru kot v kakšnem spalnem naselju,« je jasna Bončinova.
