15. oktobra 1923 so v kino, ki so ga takrat poznali pod imenom Ljubljanski dvor, vstopili čisto prvi obiskovalci, da bi si v eni najlepših mestnih kinodvoran ogledali prvo filmsko projekcijo. Zgodba gibljivih sličic, ki je kot prva zaživela na velikem platnu današnjega Kinodvora, je bila zgodovinska kostumska drama Mladi Medardo, črno-beli nemi film, ki ga je režiral Mihály Kertész, danes bolj znan kot Michael Curtiz, sloviti režiser ene najboljših filmskih mojstrovin Casablanca. Mladega Medarda so na Dunaju predvajali 5. oktobra 1923, deset dni zatem pa je bil že na ogled v Ljubljani. Če je film pred stotimi leti Curtizu odprl vrata v Hollywood, se je z velikimi črkami zapisal tudi v začetek Kinodvorove poti, ki je danes eno osrednjih filmskih prizorišč v Ljubljani. Že ob začetku njegovega delovanja je vsako evropsko mesto, ki je dalo kaj nase in si želelo svoj košček imenitnosti, moralo imeti svoje mestno »kinogledališče«. In ljudje so se zaljubili v filme, sploh ko je postal zvočni film nova resničnost, je bila to velika senzacija.

Da bi se poklonili stoletnici kina na Kolodvorski ulici in njegovi zgodovini, so včeraj, na isti datum, predvajali isti film. Na praznični dogodek so povabili še tiste, ki si s Kinodvorom delijo leta, se torej približujejo stotici ali pa so že dosegli, nekateri tudi presegli, častitljivo trimestno številko.

Za obuditev spominov

Preden je ob 11. uri zazvonil zvonec, ki je nakazal, naj se gledalci začno pomikati proti dvorani, je bil kavarniški del že poln obiskovalcev, ki so si postregli z rogljički. Med njimi je bilo nekaj manj kot deset starostnikov blizu stotih let.

35-milimetrsko različico filma, ki jo je posodil Avstrijski filmski arhiv, je z glasbeno spremljavo pospremil Orchestra of the Imaginary z novo partituro skladatelja Andreja Goričarja. Tako kot so to počeli v času nemih filmov, česar se še posebej spominja 96-letna Vida Urgl, saj je bil njen oče Miha Pogačnik eden od glasbenikov, ki so v tem istem kinu z živo glasbo igrali na filmskih projekcijah. »Bilo je samo nekaj glasbenikov, ki so spremljali filme. Stara sem bila okoli sedem let in sem včasih šla z očetom, ker me najbrž ni imel kje pustiti,« se nasmeji gospa. Njen oče je igral na orgle. Leta 1915, kmalu po začetku prve svetovne vojne, so ga, ker je dopolnil osemnajst let, vpoklicali v vojsko, pripoveduje Vida Urgl. Očeta se spominja kot velikega glasbenika, sama pa sicer nikoli ni veliko hodila v kino. »Zato sem prišla sem, ker me zanima, kako to izgleda, da malo obudim spomin.«

V Kinodvoru se je vse začelo tudi za zelo posebno gledalko včerajšnjega filma. »Ob nedeljah sva z mamo hodili v kino, na balkon, v drugo vrsto,« je povedala 98-letna pionirka filmske vzgoje pri nas Mirjana Borčić. Za Kinodvor je nekoč dejala, da je gledalec tisti, ki naredi film. Vsa ta leta je ostala zvesta filmska gledalka, saj je film prevelika ljubezen, da bi jo kar tako opustila, čeprav se jih iz zgodnjega življenja spominja bolj malo. Pove, da rada spremlja predvsem filmske vsebine, ki se dotikajo socialnih tem. »Danes spremljam najprej literaturo, potem film. To je ostal moj interes in še zdaj se trudim, da o teh stvareh razmišljam, da nisem samo človek pred ekranom.« Ponosna, predvsem pa hvaležna je, da pri Kinodvoru nadaljujejo dediščino filmske vzgoje za najmlajše ter krepijo filmsko kulturo pri nas. Filmi odpirajo srca in širijo pogled, je prepričana gospa Borčić: »Film je za mlade pomemben, ker odpira svet in nove dimenzije. Lahko je manj nestrpnosti, če spoznamo še drugo lucidno življenje.«

Pogovor nanese na njene zgodnje spomine. »Spominjam se, da smo sedeli v kinu, in je tam sedela gospa z zelo širokim klobukom. Opozarjali so jo, naj pazi, da ne bo drugim zastirala pogleda. Tega se živo spominjam. Se pa spominjam tudi prvega zvočnega filma, ki sem ga z očetom gledala v Splitu. Takrat je bila to velika atrakcija. Bilo mi je lepo.«