Dušan Jovanović je bil eden izmed pomembnejših jugoslovanskih in slovenskih gledaliških režiserjev ter literatov. Njegov opus, tako režij kot dramskih besedil, je dolg več tipkanih strani, saj je slovensko umetniško sceno zapolnjeval od zgodnjih šestdesetih let. Obsežna pa je bila tudi njegova osebna knjižnica, v kateri ni hranil samo leposlovja, temveč tudi strokovno literaturo, dramska besedila z vsega sveta in seveda kup svojih neizdanih del. Po njegovi smrti se je Milena Zupančič odločila, da celotno knjižnico Jovanovića podari Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (SVŠGUGL).
550 enot gradiva
Zbirka ki so jo prejeli obsega 550 enot gradiva. Od tega 30 odstotkov enot predstavljajo revije in časopisi ter druge publikacije, ki na razne načine pokrivajo gledališče. Preostale enote pa so dela, ki se na različne načine vežejo na umetnost in predvsem gledališče. Tako lahko v knjižnici sedaj najdemo kup gledaliških leksikonov, med drugim takih, ki jih ni več moč dobiti. Najdejo se tudi psihološka in sociološka dela povezana z gledališčem in pogledom nanj. Največ pa je seveda leposlovnih del, ki so zastopana v različnih jezikih kot so srbščina, angleščina, francoščina in seveda slovenščina. Kar nekaj pa je tudi originalnih avtorskih del, ki jih je Jovanović hranil doma. Dela so vpisana v lokalni katalog šolske knjižnice in imajo status čitalniškega gradiva, slednje pa je dostopno z vse dijake in dijakinje ter zaposlene, vodja knjižnice Katarina Jesih Šterbenc pa dodaja »Zbirka Dušana Jovanovića je korpus separatum, kar pomeni, da je v sklopu knjižničnega fonda posebej postavljena zbirka gradiva. Umestili smo jo v galerijo nad plesnimi dvoranami. Za ta namen je bila tudi posebej izdelana omara v zeleni barvi, ki je bila Dušanova najljubša barva«.
Ko tako brskamo po zapuščini pa je verjetno najbolj vznemirljiv del prav branje njegovih zapiskov. Jovanović je namreč ob ustvarjanju in prebiranju knjig, vsako tudi označil. Tako lahko v marsikaterem delu zasledimo zapiske, ideje za predstavo, besedilo, včasih pa samo podčrtane pomembnejše dele ali različne risbice. »Zbirka ima za našo šolo zelo veliko vsebinsko vrednost, prav tako pa ima veliko bibliofilsko vrednost. To bibliofilsko vrednost vidim predvsem v monografskih publikacijah, ki imajo podpis Dušana Jovanovića ali pa imajo napisana posvetila. Ponosni smo tudi na avtorska dela Jovanovića,« pove Katarina Jesih Šterbenc.
Pisanost del
Dramaturginja in šolska psihologinja Maja Šorli na vprašanje, zakaj je pomembno, da se na šoli vzpostavi Jovanovićeva knjižnica meni, da »je Dušan Jovanović je del slovenskega in širšega teatrološkega kanona. Prisotnost njegovih del ustvarja občutek zgodovinske kontinuitete. Med drugim, na šoli poučujemo tudi profesorji in profesorice, ki smo se neposredno učili od njega. Zbirko lahko občutimo kot nekakšen sentiment, lahko pa tudi kot obelisk, kam vse lahko vodi ustvarjalnost. To zadnje se mi sploh zdi pomembno tudi za dijakinje, dijake oziroma mlade ljudi«.
Ob včerajšnji otvoritvi so dijakinje in dijaki izbrali tri odlome iz Jovanovićevih najznamenitejših dramskih del in jih tudi uprizorili. Otvoritve se je udeležila tudi Jovanovićeva hčerka, Maša Jovanović, ki za konec dodaja, da jo veseli, da bodo njegova dela živela in se uporabljala še naprej.
