Pred vrati je recesija v Nemčiji, prav tako nejasnosti glede brexita stvari samo še poslabšujejo. Sicer ob pogledu na finančne trge ni opažati, da bi bili vlagatelji pretirano zaskrbljeni. Donosi na obvezniškem trgu so nizki ali negativni. Prav tako ni opaziti kakšnega strahu na evropskih delniških trgih. Vendar pa je tudi res, da je ECB s svojo politiko poskrbela, da vlagatelji nimajo veliko drugih možnosti kot vztrajati v bolj tveganih naložbah. Kar močno pojasnjuje vrednosti borznih indeksov.
Navkljub dobremu stanju na trgih stvari pod površjem vsekakor niso rožnate. Poraja se nam vprašanje, kaj še lahko doseže ECB s svojimi ukrepi. Ali bo še nižja obrestna mera spodbudila potrošnjo? Nam bo prinesla nove naložbe? Bo ustvarila inflacijo? Odgovor je najbrž ne. Zato je tudi neenotnost, ki smo ji bili priča pri potrjevanju zadnjih ukrepov na ECB, logična. Predsednik ECB Draghi je naletel na nasprotovanje guvernerjev centralnih bank Nemčije, Avstrije, Francije, Nizozemske in Estonije in še nekaterih drugih predstavnikov znotraj ECB. Takšne neenotnosti pri sprejemanju tako pomembnih odločitev monetarne politike v 8 letih pod taktirko zdajšnjega predsednika ni bilo.
Na koga bi potem morali računati? Pozivi, da naj vlade, ki si to lahko privoščijo, zmanjšajo davke oziroma povečajo potrošnjo, so na mestu. Morda najizrazitejši primer take države je Nemčija. Kljub temu da bodo najverjetneje kmalu pristali v recesiji, imajo proračunski presežek. Država se zadolžuje po negativnih obrestnih merah, torej so praktično plačani, da se zadolžujejo, pa vseeno ne povečujejo potrošnje. Tudi njihova infrastruktura potrebuje dodatna vlaganja. V državi s sorazmerno visokimi davki se bo velik del potrošnje prilil nazaj v blagajno.
Predvidevamo lahko, da se tega zavedajo tudi politiki. Nemčija je že nakazala, da je pripravljena na bolj ohlapno finančno politiko, če se bodo stvari poslabšale. Prav tako lahko podobne ukrepe pričakujemo tudi od drugih držav. Če želimo obrniti trende glede ohlajanja evropskega gospodarstva, je zdaj čas, da v ospredje stopijo vlade in nam predstavijo novo, drugačno fiskalno politiko. Konec koncev je to poudaril tudi odhajajoči predsednik ECB, ko je izjavil, da je ena redkih točk, kjer so si bili vsi guvernerji centralnih bank enotni, ta, da je čas, da zdaj vajeti prevzame fiskalna politika.
