Takrat se je jasno pokazala ranljivost globaliziranega sistema, ki je med drugim zajemala ozka grla v dobavnih verigah, pomanjkanje ključnih dobrin v kriznih trenutkih, od zdravil in zaščitne opreme do polprevodnikov, kar je vodilo v inflacijske pritiske in pretirano odvisnost Zahoda od Kitajske ter tudi drugih azijskih proizvajalcev.
Že v tistem obdobju se je začela razprava o lokalizaciji proizvodnje in skrajševanju dobavnih poti. Carine ta trend oziroma ponovno industrializacijo ZDA zdaj dodatno postavljajo v središče političnih in kapitalskih tokov. V očeh številnih ameriških akterjev to namreč ni več le gospodarsko vprašanje, temveč tudi in predvsem vprašanje nacionalne varnosti, neodvisnosti ter dolgoročne zanesljivosti oskrbe. V ZDA se vse bolj utrjuje prepričanje – morda nekoliko pozno, a vendarle – da si ne morejo več privoščiti izgube nadzora nad ključnimi sektorji, od mikroelektronike in energije do biotehnologije.
Evropa pa se mora v tem kontekstu resno vprašati, kako bo uresničila pobude, kot je ReArm Europe, če še vedno ostaja visoko izpostavljena zunanjim dobaviteljem, tako pri surovinah in energentih kot pri nekaterih visokotehnoloških komponentah. Že pandemija in kasnejše geopolitične napetosti so jasno pokazale, da so nekateri partnerji zanesljivi, drugi pogojno, številni pa sploh ne.
Nekaj podobnega smo videli že pri zelenem prehodu, ki je bil v EU pogosto načrtovan brez temeljitih analiz in brez realističnega razumevanja industrijskih zmogljivosti. Rezultat? Večja odvisnost od tujih dobaviteljev, paradoksalno prav na področjih, kjer si je Evropa želela povečati strateško suverenost. Ambiciozni cilji brez jasne poti in brez industrijske osnove so ustvarili politično zveneče, a finančno in gospodarsko vprašljive projekte.
Sprejemanje posplošenih politik brez strokovnih študij, ekonomske utemeljitve in natančnih ocen učinkov porabe generacijskih sredstev je vsaj minimalno tvegano, v praksi pa vodi v dolgoročno erozijo konkurenčnosti. Če bo EU vztrajala pri takšnem pristopu, bo strateške prednosti, kapital in znanje vse bolj prenašala na druge, od katerih bo hkrati postajala vse bolj odvisna.
