»Mama me ni pohvalila in zdaj jaz ne pohvalim,« pove direktor velike organizacije, ki redko pohvali, saj mu je pohvala nekaj tujega. Ko je sam pohvalo najbolj potreboval, je ni prejel, zato je to naravno človeško hrepenenje po priznanju tistih, ki so za nas pomembni, globoko zakopal v svojo dušo. Sčasoma je pozabil, kako se čuti, ko pohvalo dobiš ali podariš. Vodi brez pohvale. Sodelavci odhajajo.

Vodenje brez pohvale

Vodenje brez pohvale je možno in v naših delovnih okoljih žal pogosto. Vendar pa sodelavce oropa veselja, zanosa, zagona, ki ga sicer čutimo, ko je naše delo opaženo in cenjeno. Notranji nasmeh, plamen, ki ga sicer ohranja zavedanje, da je prispevek posameznika cenjen in je cenjen tudi on sam, sčasoma ugasne. Ko upanja, da bo kdaj bolje, ni več, ljudje ne čutijo nobene pripadnosti več in iščejo nove priložnosti drugje. Ne zaradi bližine doma in novih izzivov, pač pa zaradi odnosa.

Brez pohvale sodelavci pospešeno izgubljajo občutek, da so del ekipe, del skupne zgodbe, da si je vredno prizadevati, sodelovati za skupne cilje. Delo brez priznanja postane rutina, ki vodi v nezadovoljstvo in manjšo zavzetost. Delovno okolje postane hladno in neprijetno, kar zmanjšuje produktivnost in zaduši sleherno inovativnost. Priča smo večjemu številu napak, slabša se odnos do strank, manjša se pripadnost sodelavcev, na šefovi mizi je vedno več odpovedi. Ko posamezniki ne vidijo več upanja in smisla, potrka na vrata še izgorelost, epidemija današnjega časa.

Pohvalo potrebujemo, vendar jo drug drugemu odrekamo

Podjetnik, ki je uspešno posloval po svetu, je dobil občinsko priznanje. Ko so ga za lokalni medij povprašali o tem, je ganjen pripovedoval, da je to eden najlepših trenutkov v njegovem življenju, saj se počuti sprejetega, potrjenega, cenjenega v svoji lokalni skupnosti, kar mu največ pomeni.

Simbolično priznanje ima realno moč. Prinaša veselje, zadovoljstvo, ponos, krepi hvaležnost, pripadnost, občutek povezanosti.

Sodelavka je dobila priznanje za strokovno delo. Tehnično gledano je dobila list papirja z nekaj besedami in podpisom nadrejenega. A zanjo je bila to neskončno pomembna potrditev, o kateri še leta pozneje pripoveduje s solzami v očeh.

Tako malo je potrebno za občutek, da naše delo šteje, da naš prispevek ni le številka v excelovi tabeli, pač pa ključni del uspeha projekta, ekipe, organizacije, skupnosti, in da smo del tega tudi sami. Žal pa sebi in drugim to veselje, ki ga prinaša pohvala, le redko podarimo.

S skupino strokovnjakov sem se pogovarjala, kdaj so nazadnje doživeli pohvalo kolegov. Izkazalo se je, da mnogi takšne pohvale niso doživeli že več let, celo desetletij. Ne vedo več, kako zveni in kako se čuti. Tudi sami ne pohvalijo. Ne zmorejo pohvaliti ne svojih sodelavcev, ne svojih otrok in ne sebe.

Pohvalimo še za časa življenja

V delovnih okoljih, kjer prevladuje stališče, da so zaposleni dolžni opravljati svoje delo brez posebnega priznanja, sodelavci pohvalo redko doživijo. Zato se razrašča občutek, da so njihove napake in neuspehi edino, kar se opazi. Zato si ne upajo več tvegati. Zato ni kreativnosti in novih rešitev. Zato se zastavljeni cilji vedno bolj odmikajo. Sodelavci bi sicer te cilje zlahka dosegli, vendar jim večino časa in moči poberejo notranjo boji. Ko umanjka zavestno prizadevanje za dobro vodenje, komunikacijo in odnose, prijaznost in empatijo, je pač tako.

Tudi pohvale sodelavcem, ki imajo odgovornost vodenja, so redke. Vodja, ki je desetletja uspešno vodil svojo ekipo, na katero je bil tako ponosen, ob slovesu ni prejel niti ene same osebne pohvale ali zahvale. Ni potreboval še ene knjige ali slike, a topla beseda in stisk roke bi mu veliko pomenila. Nekaj mesecev pozneje, za praznike, so mu srečno novo leto po elektronski pošti zaželeli trije bivši sodelavci. Vodil jih je več sto. Ob njegovi prerani smrti se je pred odprtim grobom in na njegovem facebook profilu zvrstila množica ljudi, ki so mu peli hvalo. Škoda, ker ni vsaj del tega priznanja doživel za časa življenja. Veliko bi mu pomenilo.

Pohvala krepi vezi in gradi dobre odnose med ljudmi

»Pohvala, izrečena ob pravem trenutku na pravem mestu, je bila odločilna spodbuda na moji poklicni poti in sodelavcem sem še danes hvaležna zanjo,« pripoveduje danes vodilna strokovnjakinja. Priznanje je namreč utrdilo njen občutek, da je na pravi poti, da je njeno delo cenjeno, kar jo je dodatno spodbudilo k nadaljnjemu prizadevanju, inovativnosti in razvoju. Pohvala je močna povratna informacija, ki osvetli področja, kjer so posamezniki uspešni in lahko postanejo še bolj uspešni. Zato je dobra spodbuda za nadaljnje izpopolnjevanje in napredovanje. Hkrati pohvala krepi vezi in gradi dobre odnose med ljudmi. Ko sodelavci naposled zmorejo opaziti drug drugega, izreči priznanje in se veseliti uspehov, to okrepi sodelovanje, zaupanje in občutek povezanosti, kar je ključno za zadovoljstvo posameznikov in celotne ekipe, učinkovito timsko delo, doseganje in preseganje zastavljenih rezultatov.

Čas je za pohvalo

Pohvala krepi sodelavce, vodje, cel kolektiv. Gradi organizacijsko kulturo spoštovanja, zaupanja in varnosti. Pomaga privabiti in obdržati najboljše sodelavce, saj večina ljudi raje dela v delovnem okolju, kjer je njihovo delo cenjeno. Pomembno je, da ustvarimo prostor za pohvalo v delovnem okolju. Pomembno je, da se naučimo pohvalo dati in jo sprejeti. Pogovorimo se o tem, dokler je še čas. 

Dr. Damjana Pondelek je svetovalka vodstvom in kolektivom pri krepitvi organizacijske kulture, odpornosti, odgovornosti, odnosov, komunikacije in vodenja iz podjetja Urednica (www.urednica.si).