Sekcija dimnikarjev pri OZS in mojstrski izpitni odbor za naziv dimnikarski mojster že dlje časa opažata zelo slab vpis v redni program izobraževanja za poklic dimnikarja, ki poteka na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji v Mariboru. V prvi letnik so v šolskem letu 2024/2025 vpisani trije dijaki, v drugega zgolj en dijak, v tretjem letniku pa ni nobenega vpisa.
Zanimanja za usposabljanje za dimnikarskega mojstra oziroma mojstrico – mojstrske izpite izvajajo na OZS – sploh ni, ker je po mnenju sekcije predlagatelj zakona razvrednotil izobrazbo za poklic dimnikarskega mojstra, saj je v predpisih ta izenačen s poklicem dimnikarja, s tem pa tudi izobraževanje, ki zahteva večjo strokovno raven kot zgolj osnovno izobraževanje za poklic dimnikarja.
Razliko med dimnikarjem in dimnikarskim mojstrom je pojasnil predsednik sekcije dimnikarjev pri OZS, Simon Dovrtel. »Gre za različne stopnje usposobljenosti, žal pa zakon ne priznava dveh ravni, dveh vrst licenc oziroma dveh stopenj zahtevnosti nalog. Dimnikar s poklicno šolo opravlja čiščenje kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav, redne preglede, občasne meritve na tekoča in plinasta goriva, odstranjuje katranske obloge, svetuje uporabnikom pri uporabi kurilnih naprav in vzdrževanju ter zbira podatke s področja dimnikarske dejavnosti. Dimnikar z mojstrsko diplomo oziroma višjim znanjem, kar bi moralo biti vključeno v drugo stopnjo znanj v okviru predpisa, pa poleg prej navedenih nalog opravlja še naslednje: prve preglede novovgrajenih naprav, izredne preglede obstoječih naprav (po požaru, po uhajanju dimnih plinov, v okviru svetovanja in podobno), prve meritve na vseh kurilnih napravah – po vgradnji, vse meritve na kurilnih napravah na trdno gorivo, izredne meritve emisij dimnih plinov, svetuje pri rekonstrukciji naprav, pri izbiri kurilnih naprav, načrtuje, organizira in nadzoruje procese dela zaposlenih ter pripravlja letni načrt v dimnikarskem podjetju.«
Zakaj upada zanimanje za ta poklic?
V sekciji so pojasnili, da se dimnikarska dejavnost v tujini močno razvija. »Pri nas pa se želi dejavnost vrniti stoletja v preteklost, ko naj bi dimnikar po mnenju avtorja zakona o dimnikarskih storitvah opravljal samo čiščenje peči in dimnikov, po ceni, ki jo bo omejila država, in takrat, ko bo to uporabnik zahteval, hkrati pa bo deležen še šikanoznega odnosa potrošnika, inšpekcijske službe in ministrstva. »Dimnikar ima pri svojem delu opraviti s črnimi sajami, po drugi strani pa z merilnimi instrumenti, kamerami in tako dalje. Poznati mora zakonodajo, gradbene predpise, imeti socialne veščine, posamezne naloge zahtevajo zapis zahtevnejših zapisnikov in podobno, zato je delo zelo raznoliko.«
Spremembe zakonodaje
Vse od leta 2016, ko je bila v državi sprejeta odločitev, da se v dimnikarstvu z danes na jutri na silo, brez prehodnih elementov, ukine delujoč koncesijski sistem, strokovna javnost opozarja na anomalije. Praktično vse napovedi take nepremišljene poteze so se uresničile. In tako se po vseh teh letih še vedno pogovarjamo o enih in istih temah.« Medtem ko čas beži, dejavnost pa je razgrajena na najnižjo možno raven. Zgolj zaradi nepremišljenega ravnanja avtorjev te zakonodaje, ki strokovne javnosti ne upoštevajo. Dandanes se opravi le še okoli 40 odstotkov vseh dimnikarskih storitev, zaradi česar preventiva ne deluje. Dimnikarstvo ni gasilska dejavnost, ki se ukvarja z gašenjem požarov, saj za to nima zmogljivosti, niti ni tako organizirana,« opozarja Dovertel. Dimnikarske storitve je treba izvajati pred nesrečami, pred rekonstrukcijo, pred vgradnjo … Ko se odkriva napake in se preprečuje napačno delovanje ter se skrbi za nemoteno delovanje.
Tudi navade ljudi so vse bolj drugačne in nekateri niso vešči ravnanja s pečmi na drva in podobno, zato je to večkrat sreča v nesreči. V hladnih dneh zdaj opažamo enormno povečanje števila klicev, ki ga dejavnost ne zmore opraviti, poleti, ko se naprave ustavljajo, pa naj po mnenju avtorjev zakonodaje dimnikarji opravljajo kako drugo delo ali naj gredo na morje. Kot da podjetja delujejo na proračunska sredstva. »Iz tega razloga zgolj samo še pozivamo, da so politika in avtorji zakona na celotni črti v tej panogi pogrnili.« Morda pa bi odvoz odpadkov dali na trg ali celo uvedli tehtanje, pa poskusimo, kako se bodo stvari uredile. In naj poudarimo, ne promoviramo koncesij, ampak zgolj pojasnjujemo, da tako velikih sprememb nikoli ni mogoče izvesti brez velikih posledic, niti nihče ne more trditi, da česa ni vedel. Na posvetu v državnem svetu decembra 2019 je takratna vodja področja precej lahkotno pojasnila, da če zakon ne bo deloval, se ga bo pa popravilo. Danes resnih podjetij, ki bi predstavljala jedro panoge, vlagala v razvoj, delovala na posvetih in tako dalje, praktično ni več slišati.
Posledice za uporabnike
Pri sekciji so jasni: posledice bodo še večja onesnaženost zraka, večje število dimniških požarov, večja požarna ogroženost objektov, več požarov objektov in naprav ter več ljudi bo zbolelo zaradi slabega zraka. Storitve niso dostopne, ko je to potrebno, pojavljajo se trendi, ko bi vsi storitve opravili v dveh mesecih po začetku kurilne sezone in v dveh mesecih po kurilni sezoni. »To je nemogoče, saj se nihče ne more podati v panogo, kjer bo deloval štiri mesece na leto, preostali čas pa bo videti, kot da od hiše do hiše prosjači za delo, hkrati pa naj bi še svoje stranke prijavljal na inšpekcijo v primeru nepravilnosti ali v primeru onesnaževanja,« je pojasnil Dovertel. »Država je trenutno protipravno v tržni dejavnosti: omejuje cene storitev brez vsakršnih analiz (cene so iz leta 2010, ko so se vse dejavnosti morale prilagoditi), ne uredi strokovnega nadzora (vodijo se samo inšpekcijski postopki), od dimnikarskih podjetij zahteva, da svoje stranke na trgu opozarjajo na nepravilnosti in jih prijavljajo inšpektoratom, ne uredi usposabljanje brez preverjanja znanja …«
