Na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) pojasnjujejo, da v zadnjih letih svetovni splet uporablja vse več ljudi, tudi tisti, ki jih tam prej ni bilo in so morda manj digitalno pismeni, kar je raj za prevarante. Prevare se selijo na naše mobilne naprave, ki jih najpogosteje uporabljamo. Pri večini spletnih zlorab je uporabljena preprosta tehnologija, goljufi pa stavijo predvsem na psihologijo – želijo na primer prestrašiti uporabnika z navedbo, da sta račun ali kartica blokirana, pri čemer zatrjujejo, da lahko to odpravimo že z enim klikom, ali pa se goljufi predstavljajo kot uslužbenci bank, policije, finančne uprave in drugih institucij, ki jim žrtve zaupajo. Prevečkrat svojo vlogo odigra tudi pretiran pohlep kasneje prevaranih. Na drugi strani so večinoma dobro organizirane kriminalne združbe, ki delujejo kot klicni centri, tudi z več kot 100 zaposlenimi. Na ZPS svetujejo, naj po elektronskih kanalih nikoli ne pošiljamo uporabniških imen, gesel, PIN-številk za plačilne kartice in drugih občutljivih finančnih podatkov. Če nekdo to od nas zahteva, gre za prevaro, saj banka tega ne bo nikoli zahtevala. Prav tako svetujejo, naj uporabljamo varnostna SMS-sporočila in limite, saj je njegova višina za goljufe omejitev, zato limit naj ne bo po nepotrebnem previsok.

Stroški spletnih zlorab

Tudi meni osebno so na lanski božični večer nepridipravi skušali vdreti v kreditno plačilno kartico, a na srečo poskus ni bil uspešen. Iz varnostnega razloga ne kupujem prek spleta, zato me je toliko bolj presenetila možnost zlorabe moje kreditne kartice. Predlagali so mi blokado kartice, seveda bi bil strošek izdelave nove kartice moj, čeprav poskusa prevare nisem mogel z ničimer preprečiti.

Na ZPS menijo, naj odgovornost za spletne zlorabe nosijo vsi, ki jih lahko tako ali drugače preprečijo. To pa po njihovem mnenju niso in ne smejo biti le uporabniki, temveč tudi ustvarjalci spletnih storitev, kot so banke, drugi ponudniki plačilnih storitev, telekomunikacijski operaterji, spletni iskalniki in trgovci, družbena omrežja. Uporabnike v primeru spletnih zlorab ščiti zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih. Če je do neodobrene plačilne transakcije prišlo zaradi ukradenega ali izgubljenega plačilnega instrumenta ali z zlorabo, uporabnik krije izgubo do največ 50 evrov. Celotno izgubo pa krije v primeru uporabnikove prevare ali goljufije in kadar naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti v zvezi z uporabo plačilnih instrumentov.

Preohlapna definicija hude malomarnosti

A kaj je huda malomarnost? V mnenju IRPS (Izvensodno reševanje potrošniških sporov, ki ga izvaja Združenje bank Slovenije) so zapisali, da je huda malomarnost nedoločen pravni pojem, ki ga opredeli sodna praksa. Pomeni ravnanje, ko je oseba ravnala s skrbnostjo, manjšo od skrbnosti, ki se v posameznem primeru lahko pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Sodna praksa nemških sodišč kaže, da se pošiljanje podatkov na lažne spletne strani večinoma ne šteje za hudo malomarnost, niti tedaj ne, ko je uporabnik posredoval več osebnih varovalnih elementov. Obstaja tudi sodba višjega sodišča v Ljubljani, ki je v konkretnem primeru izreklo, da zgolj vpisovanja podatkov na lažno spletno stran ni mogoče šteti za hudo malomarnost. Za to bi lahko šlo kvečjemu takrat, ko bi bila lažna stran opazno drugačna od prave. Na ZPS menijo, da bi žrtev morala dobiti škodo nemudoma povrnjeno, nato pa se lahko ugotavlja njena morebitna odgovornost. Ponudnik plačilnih storitev, in ne uporabnik, bi moral dokazovati, da je naredil vse za preprečitev prevare. Prav tako naj bodo podatki o številu zlorab in obsegu povračil javni, da se lahko stranke odločijo, komu naj zaupajo svoj denar.

V NLB konkretnih podatkov glede obsega zlorab v njihovi banki ne dajejo. Tudi v OTP banki ne razkrivajo konkretnega števila primerov spletnih zlorab njihovih komitentov, prav tako ne konkretnega zneska oškodovanj, pa tudi tega ne, v kolikšnem odstotku in v katerih primerih škodo pokrije banka sama.

V Združenju bank Slovenije glede povračila denarja, ko je do goljufije prišlo, izpostavijo, da banke in hranilnice skrbno obravnavajo vsak primer posamično in si prizadevajo za pravične ter ugodne rešitve za svoje stranke, saj se zavedajo, da je dobro poučena in zadovoljna stranka najboljša bančna stranka.

Slovenski potrošniki se pred zlorabami ne morejo niti zavarovati. V Zavarovalnici Triglav potrošnikom ne nudijo zavarovanja, na podlagi katerega bi lahko v primeru prevare prek spleta ali telefona škodo dobili povrnjeno. Zavarovanje plačilnih kartic, ki ga imajo za imetnike kartic, krije le neodobrene transakcije, ki so posledica protipravnega odvzema kartice. Škode pri spletnih prevarah, ki se izvedejo tako, da kartica ni odvzeta, za zdaj ne krijejo.

Drugače kot naše banke in zavarovalnice pa so se odločili pri angleški banki TSB​, ki nudi garancijo vračil pri spletnih goljufijah, saj se zavedajo, da lahko komitenti izgubijo življenjske prihranke (tudi zato so starejši pogoste žrtve, saj prihranke imajo), s tem pa tudi zaupanje v banke in plačilne sisteme. Najprej so se v TSB bali, da se bodo zaradi garancije uporabniki vedli bolj tvegano, a se to ni zgodilo. Odkar so leta 2019 uvedli garancijo, so sredstva povrnili 97 odstotkom žrtev.