Pri zaostajanju za najrazvitejšimi članicami EU, v katero je Slovenija vstopila pred dvema desetletjema, ni bilo storjenega veliko, kar nakazuje, da ekonomska politika države v tem obdobju ni bila optimalna. Po pojasnilih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v pred dnevi objavljenem Poročilu o razvoju 2024 se je približevanje Slovenije povprečni gospodarski razvitosti EU po letu 2019 upočasnilo. Da slovensko gospodarstvo ustvari manj bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca od povprečja EU, je posledica nižje produktivnosti.
Profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Sašo Polanec pojasnjuje, da Slovenija od začetka tranzicije v primerjavi z najrazvitejšimi državami stagnira. »Pričakoval bi, da bi manj razvita država korigirala zaostanek v BDP na prebivalca za razvitejšimi državami. Da se manj razvita država ne približuje bolj razvitim, je slabo in kaže odsotnost ustreznih razvojnih politik. Investicije v raziskave in razvoj bi se morale povečati z dveh na vsaj tri odstotke BDP. Bistveno več bi bilo treba vlagati v šolstvo, predvsem visoko šolstvo, tako v pedagoški proces kot v raziskovanje, kar bi vodilo v nove inovacije. Študijski programi bi morali biti bolj razvejani, kot so zdaj, in bližje tehnološki meji,« je dejal Polanec.
Umar ugotavlja, da se je med gospodarsko-finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008, vrzel pri zaostanku za povprečjem gospodarske aktivnosti v EU povečala. Zaostanek za gospodarsko razvitostjo je nato med letoma 2015 in 2019 upadel za kar šest odstotnih točk, med epidemijo covida-19 in energetsko krizo od leta 2020 do 2023 pa se je razvojno dohitevanje upočasnilo in je znašalo le dve odstotni točki. Lani je BDP na prebivalca v standardih kupne moči dosegel 91 odstotkov povprečja EU, s čimer se je izenačil z doslej najvišjo vrednostjo iz leta 2008. Zaostanek izhaja iz nizke ravni produktivnosti, ki je bila lani na ravni 85 odstotkov povprečja EU, kar je precej oddaljeno od zastavljenega cilja v Strategiji razvoja Slovenije za leto 2030 v višini 95 odstotkov, so pojasnili na Umarju.
Eden največjih padcev investicij
Trendna rast produktivnosti, ki izloči vpliv gospodarskega cikla, je po gospodarsko-finančni krizi izhajala predvsem iz učinkovitejše rabe proizvodnih virov (faktorske produktivnosti) in izboljšane sestave dela, se pravi večjega deleža zaposlenih s predpostavljeno višjo produktivnostjo, na primer višje izobraženih. Po drugi strani pa se je prispevek kapitala na enoto dela v primerjavi z obdobjem pred letom 2008 močno zmanjšal in je bil med najnižjimi v EU. Med letoma 2007 in 2012 je imela Slovenija enega največjih padcev investicij, med letoma 2012 in 2017 pa je bila rast med nižjimi v državah EU. To je bilo povezano s težavami v bančnem sektorju, razdolževanjem podjetij, poslabšanimi pričakovanji pa tudi zaključkom večjega investicijskega cikla pri gradnji cestne infrastrukture. Med letoma 2017 in 2022 se je rast investicij pospešila in bila med višjimi v EU, kljub temu pa se prispevek kapitalskega poglabljanja k rasti produktivnosti ob istočasno visoki rasti zaposlenosti ni bistveno zvišal.
Kako povečati produktivnost
Čeprav se nekateri dejavniki trendne rasti produktivnosti, ki ostaja šibka, že nekaj let postopno izboljšujejo, bo za znatnejši dvig produktivnosti po prepričanju Umarja treba pospešiti vlaganja v pametno in zeleno preobrazbo, procese poslovne preobrazbe podjetij pa razširiti in poglobiti. Poleg povečanja produktivnih naložb v neoprijemljiv kapital ter v pametno in zeleno preobrazbo gospodarstva na Umarju za dvig produktivnosti med drugim svetujejo okrepitev razvoja človeških virov na vseh ravneh, vključno z vrhunskimi strokovnjaki (raziskovalci, doktorji znanosti), pritegnitev vrhunskih kadrov iz tujine, poglobitev inovacijskih aktivnosti podjetij s spodbujanjem bolj zahtevnih, tveganih in tudi sodelovalnih projektov. Izboljšati bi bilo treba tudi podporno okolje za podjetja, zlasti za delovanje zagonskih podjetij, ukrepe ekonomske politike pa osredotočiti na zdrava jedra gospodarstva, še posebej na razvojno naravnane nišne dele. Srednjeročno bi bilo treba še naprej zniževati javnofinančni primanjkljaj in zagotoviti vzdržnejše javnofinančne izdatke, povezane s staranjem.
