V prvih enajstih mesecih letošnjega leta je v bilo v Sloveniji začetih 926 stečajev, v celotnem lanskem letu pa je svojo poslovno pot zaključilo 827 pravnih in fizičnih oseb.
Še naprej se stečajni postopki začenjajo prepozno. Po pojasnilih predsednika Zbornice upraviteljev Slovenije Andreja Perdana namreč okoli 70 odstotkov propadlih podjetij nima stečajne mase. V osebnih stečajih je premoženja nekoliko več. »Brezposelnost je nizka, zato fizične osebe, ki končajo v osebnem stečaju, lahko najdejo zaposlitev, posledično pa se nabere nekaj stečajne mase. Poleg tega imajo fizične osebe nekaj premoženja, včasih tudi kakšno nepremičnino,« je dejal Perdan.
Odmevnejših stečajev je bilo letos več. Med njimi je stečaj Mariborske livarne Maribor (MLM), ki jo je pred neslavnim koncem avgusta država večkrat neuspešno prodajala. Pred stečajem je družba zaposlovala okoli 300 delavcev. Ker se je proizvodnja v stečaju nadaljevala v okrnjenem obsegu, je službe do konca leta, ko se bodo stroji za vekomaj ugasnili, zadržalo 174 delavcev. Po večmesečni agoniji je v začetku leta v stečaju zaključilo pomursko podjetje Moda Mi & Lan, eno redkih večjih, ki se je v Sloveniji sploh še ukvarjalo s šivanjem oblačil in je zaposlovalo približno sto delavcev. Prek podjetja Elektronček je Modo Mi & Lan poskušal rešiti Joc Pečečnik, a so se njegovi načrti izjalovili.
Le dve prisilni poravnavi
Med razvpite bankrote letošnjega leta se uvršča tudi novembrski stečaj ptujskega podjetja Agis Technologies, ki je proizvajalo sestavne dele za avtomobilsko industrijo in zaposlovalo okoli 70 delavcev. November je prinesel tudi stečaj podjetja Emo orodjarna, najstarejše orodjarne v Sloveniji, ki je imela približno 120 zaposlenih, njen največji lastnik pa je Stanko Stepišnik, gospodarski minister v vladi nekdanje premierke Alenke Bratušek. Med bolj poznanimi podjetji, ki so letos končala poslovanje, je Geoenergo, do bankrota imetnik izključnih pravic za izkoriščanje nafte in zemeljskega plina v Murski depresiji. Polovični lastnik Geoenerga je Petrol, polovični pa Nafta Lendava, v državni lasti. Pod bremeni nakopičenih dolgov med drugim ni uspelo preživeti podjetju Kylin Prime Capital, v lasti kitajskega državljana Kaia Daia. Ta je prek švicarskega podjetja Kylin Prime Group, prav tako v stečaju, snoval prevzem Hranilnice Lon, a mu je Banka Slovenije zaradi usklajenega delovanja z drugimi lastniki leta 2019 zamrznila glasovalne pravice na deset odstotkov delnic.
Potem ko je bilo leta 2023 začetih 29 postopkov prisilne poravnave, med katerimi je bila najodmevnejša prisilna poravnava podjetja Marinblu, posredno v lasti zakoncev Rozane in Borisa Šuštarja, sta bili letos sproženi dve prisilni poravnavi: podjetja Sportina, od leta 2022 v lasti finančnega sklada Alfi, in podjetja Int težak, ki se ukvarja z mehansko obdelavo kovin. Slednja je bila začeta na predlog upnikov.
Zlorabe postopkov grozeče insolventnosti
Ena od novosti, ki so na voljo podjetjem po uveljavitvi novele insolvenčne zakonodaje pred dobrim letom, je grozeča insolventnost. Ta postopek lahko podjetja sprožijo, če ocenijo, da bodo v enem letu postala insolventna. V tem primeru se izvršilni postopki ustavijo za štiri mesece, sodišče, ki vodi postopek sodnega prestrukturiranja, pa lahko ta rok podaljša. Koliko postopkov grozeče insolventnosti je bilo letos sproženih, Perdan ne ve, po njegovem prepričanju pa se bodo ti postopki, ki jih je morala Slovenija v nacionalno zakonodajo vnesti na podlagi direktive EU, na veliko zlorabljali s ciljem, da se podjetje izogne stečaju, na koncu pa ne bo imelo nobenega premoženja več.
»Če ima nekdo resničen namen rešiti podjetje, ga bo reševal brez postopkov grozeče insolventnosti in se bo s ključnimi upniki dogovoril o plačilu dolgov. Podobno so se zlorabljali postopki poenostavljene prisilne poravnave, ki so bili ukinjeni. Če bi želeli imeti v gospodarstvu urejene odnose, je najustreznejši insolvenčni postopek stečaj, v okviru katerega lahko podjetja nadaljujejo poslovanje. Zdravo jedro podjetja, ki je zašlo v finančne težave, se lahko proda in z izkupičkom poplačajo upniki,« je dejal Perdan. Ob tem je poudaril, da prisilna poravnava predstavlja le odlog obveznosti, ki na koncu pogostokrat niso poplačane: »Podjetja upnikom obljubljajo poplačilo dela dolgov, na primer v petih letih, nato pa po treh letih končajo v stečaju.«
