Slovenija je bila prvič del raziskave WEF. Lahko pojasnite njeno ozadje?
Res je. Svetovni gospodarski forum je kontaktiral Inštitut za ekonomska raziskovanja, ali bi v Sloveniji izvedli anketo Prihodnost delovnih mest. Sprejeli smo izziv in tako je bila Slovenija prvič vključena v raziskavo, ki zajema 55 držav. Raziskava temelji na podatkih več kot tisoč vodilnih oseb organizacij z vsaj 500 zaposlenimi, kar skupno predstavlja več kot 14 milijonov delavcev.
Kateri poklici so v porastu, kateri v upadu?
Razlikovati moramo med absolutno in relativno rastjo. V absolutnih številkah se bodo po pričakovanjih delodajalcev najbolj povečale zaposlitve v poklicih, ki predstavljajo jedro mnogih gospodarstev – to so delavci v kmetijstvu, vozniki lahkih tovornjakov in dostavljalci ter razvijalci programske opreme in aplikacij. Največja zmanjšanja pa se pričakujejo med blagajniki, poslovnimi sekretarji, oskrbniki stavb in čistilci.
Če se osredotočimo na odstotno (relativno) rast, bodo najhitreje rasli poklici, povezani s tehnologijo in digitalizacijo. Sem se uvrščajo strokovnjaki za masovne podatke (big data), finančnotehnološki inženirji ter strokovnjaki za umetno inteligenco in strojno učenje. Po drugi strani najhitreje upadajo potrebe po poštnih in bančnih uradnikih ter vnašalcih podatkov.
V Sloveniji je slika nekoliko drugačna – poleg strokovnjakov za umetno inteligenco in strojno učenje se med najhitreje rastoče poklice uvrščajo tudi strokovnjaki za poslovni razvoj ter strokovnjaki za računovodstvo in revizijo.
Poročate o razlikah v pričakovanjih delodajalcev in delojemalcev. Lahko pojasnite?
Kot že omenjeno, so na anketo odgovarjale vodilne osebe podjetij, ki so podale vpogled v vidike delodajalcev. Njihove odgovore so v poročilu primerjali z odgovori zaposlenih, pridobljenimi v ločeni raziskavi (v katero Slovenija ni bila vključena). Rezultati so pokazali precejšnje razlike v pričakovanjih glede ključnih dejavnikov za ohranitev zaposlitve.
Delodajalci so kot najpomembnejše dejavnike izpostavili podporo zdravju in dobremu počutju zaposlenih, zagotavljanje učinkovitega preusposabljanja in izpopolnjevanja ter izboljšanje postopkov napredovanja in razvoja talentov. Po drugi strani so zaposleni največjo težo pripisali izboljšanju politike delovnega časa in nadur, procesu napredovanja in razvoja talentov ter višjim plačam.
Te razlike kažejo na neusklajenost med pričakovanji delodajalcev in potrebami zaposlenih. Vendar je treba poudariti, da gre za povprečne ugotovitve. Nekatera podjetja izvajajo podrobnejše raziskave med zaposlenimi, kar jim omogoča boljše razumevanje pričakovanj in prilagajanje delovnih razmer.
Odnosi ali učinkovitost – kaj postaviti na prvo mesto?
Čeprav učinkovitost ostaja ključen cilj, vedno več raziskav kaže, da kakovostni odnosi, vrednote in organizacijska kultura prispevajo k večji uspešnosti in dolgoročni vzdržnosti podjetja. Raziskava Prihodnost delovnih mest na to vprašanje sicer ne odgovarja neposredno, vendar nakazuje, da podjetja kot največjo oviro pri soočanju s spremembami, ki jih prinašajo makrotrendi, prepoznavajo vrzeli v veščinah in izzive v organizacijski kulturi. Kot eno glavnih strategij za izboljšanje razpoložljivosti talentov izpostavljajo dobro počutje zaposlenih. Torej se ne smemo osredotočati na vprašanje odnosi »ali« učinkovitost, temveč razumeti, da kakovostni odnosi in pozitivna organizacijska kultura prispevajo k večji učinkovitosti.
Kaj kaže raziskava v drugih državah, ali Slovenija v čem izstopa?
Že prej sem omenila razlike glede najhitreje rastočih poklicev. Poleg tega se Slovenija v primerjavi z drugimi državami razlikuje pri zaznavanju ključnih makrotrendov. Medtem ko je v povprečju držav staranje in zmanjševanje delovno sposobnega prebivalstva šele na sedmem mestu, ga slovenski zaposlovalci vidijo kot najpomembnejši izziv.
V Sloveniji so kot ključne politike za izboljšanje dostopnosti talentov izpostavili večjo fleksibilnost pri
zaposlovanju in odpuščanju ter spremembe v imigracijski zakonodaji. V globalnem povprečju pa so države največji poudarek namenile financiranju ter razpoložljivosti programov za izpopolnjevanje in prekvalifikacijo.
Poleg tega slovenska podjetja v naslednjih petih letih v precej manjšem obsegu načrtujejo povečanje deleža plač v celotnih prihodkih. Medtem ko v Sloveniji to predvideva le slaba tretjina podjetij (29 odstotkov), je globalno takšnih približno polovica (52 odstotkov).
Kaj se bo v prihodnosti dogajalo na področju zadrževanja kadrov? Katere vrednote bodo stopale
v ospredje?
V prihodnosti bo ključno oblikovanje delovnega okolja, ki zaposlenim omogoča tako osebni kot poklicni razvoj. Podjetja bodo morala še večjo pozornost nameniti ravnovesju med delom in zasebnim življenjem ter prilagajanju raznolikim potrebam različnih skupin delavcev. Na primer, staršem majhnih otrok je lahko bolj pomemben prilagodljiv delovni čas, medtem ko mlajše generacije morda dajejo prednost jasnim možnostim napredovanja. Čeprav se raziskava ni neposredno osredotočala na vrednote, aktualna družbena in politična dogajanja nakazujejo, da se prioritetne vrednote posameznikov in organizacij spreminjajo. Za napovedovanje je morda še prezgodaj. Želim pa si, da bi bile to prilagodljivost, inovativnost in spoštovanje.
