V primeru nasilnega ravnanja romskega učenca v osnovni šoli v brežiški občini, ki je v zadnjih dneh močno odmeval v javnosti, se je v prvi vrsti izpostavljalo izvor učenca, medtem ko o širšem kontekstu dogajanja javnost ni izvedela nič, ugotavlja socialna antropologinja dr. Alenka Janko Spreizer z oddelka za antropologijo in kulturne študije Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki se strokovno že vrsto leto ukvarja z romskimi vprašanji. »Če se v takem primeru izpostavljata predvsem romska pripadnost in težavnost sobivanja z romskimi skupnostmi, je to vsakdanji anticiganizem,« je jasna. Po njenem se lahko zgolj retorično sprašujemo, ali bi bil odziv enak tudi, če bi šlo za neromskega otroka.
Tendenca obsojanja manjšin
»Kar zadeva javno obravnavo tega dogodka, se mi zdi, da se je iz nekega izjemnega dogodka, ki ga je treba obravnavati kot individualno anomalijo, naredilo neki generalni problem, ki se približuje splošnemu odporu do drugačnih. Jasno je, da je treba vse narediti, da se nasilne dogodke prepreči, toda postavljati posamezni primer v ospredje in ga pripeti na neko občo tendenco obsojanja manjšin, etničnih skupin ali tujcev, je resnično nekorektno,« ocenjuje tudi dr. Anica Mikuš Kos, psihiatrinja in pediatrinja, sicer predsednica Slovenske filantropije.
Poudarek na pridevniku romski (učenec) je zmotil tudi Sandija Horvata, predsednika Romskega akademskega kluba, ki združuje visoko izobražene Rominje in Rome. Izpostavljanje etnične pripadnosti, s katero mediji po njegovem mnenju med drugim zasledujejo večjo branost in klikanost, lahko vodi v le še več sovražnega govora med večinskim prebivalstvom, sploh v lokalnih okoljih jugovzhodne Slovenije, kjer je primerov diskriminacije Romov več kot v Prekmurju. Pa tudi v poskuse (političnega) zlorabljanja posamičnih incidentov. Sam je v občini Brežice naletel tudi na čudovite zgodbe sodelovanja med Romi in Neromi, ki pa niso deležne tolikšne pozornosti.
Za Rome nikoli brez Romov
V zvezi s pristopi, ki bi jih bilo treba ubrati, za izboljšanje ponekod težavnega sobivanja Sandi Horvat pravi, da kaznovanje ljudi v smislu, »če ne boste otrok pošiljali v šolo, se vam bo to poznalo na socialni pomoči«, ne bo obrodilo sadov.
Po njegovih izkušnjah je ključno dvoje: izobraževanje tako Romov, tudi odraslih, kot tistih strokovnih delavcev, ki delajo z njimi, ter izvajanje socialnih programov in projektov v sodelovanju z Romi in ne po sistemu od zunaj navznoter.
Pri usposabljanju in informiranju strokovnega kadra, na primer na centrih za socialno delo, opaža premike, vendar pristop ni celosten. »Zavedamo se, da se zaradi kadrovske problematike na centrih ne morejo dovolj posvetiti posameznim primerom, toda naleteli smo tudi na izgovarjanje, da ne morejo nič narediti, da ni pomoči, ker je takšno obnašanje pač del romske tradicije.«
Programi za Rome pa bi po Horvatovih izkušnjah morali slediti načelu, da za Rome nikoli ne smemo delati brez Romov, saj je razumljivo, da pri njih vzbuja določen odpor, če jih drugi skušajo poučevati, kako naj bi smeli živeti. Pri tem je ključno dobro sodelovanje različnih institucij, ki se ukvarjajo z Romi.
Kritičen je tudi do romske strani, ki je po njegovi oceni marsikje preveč pasivna pri vključevanju v širšo družbo in brez pravega čuta za družbeno odgovornost, nekateri posamezniki iz romskih vrst pa ne morejo narediti čudežev. »Romi sami bi morali storiti korak več kot tisti, ki jim prihajajo naproti, da bi se zadeve lahko izboljšale. Po mojem mnenju pa tudi Romi dejstvo, da so Romi, kdaj uporabljajo kot izgovor, da se nečesa ne da, da niti ne poskusijo, da si ne upajo spregovoriti na glas, kaj bi si želeli.«
Po oceni dr. Alenke Janko Spreizer je eden ključnih problemov pri reševanju konfliktov z večinskim prebivalstvom, da se politika, državna in lokalna, v dobršnem delu Slovenije, kjer živijo romske skupnosti, ne ukvarja aktivno z njihovim vključevanjem, pač pa je ukrepanje stihijsko, prepuščeno lokalnim pobudam in interesom. Pri tem obžaluje, da se bolj ne izkoristi potenciala izobraženih Romov, ki bi se jih lahko zaposlilo v javnih institucijah. »Predstavljate si, kako bi bilo imenitno, če bi na primer pri vprašanjih izobraževanja Romov lahko svetoval Rom, ki ima ustrezno pedagoško izobrazbo. Imamo cel kup romskih izobražencev, ki so odšli delat v tujino, ker niso dobili ustreznih priložnosti doma.« Svari pa tudi pred premalo premišljenimi posebnimi romskimi politikami, ki bi zmanjševale obseg socialnih pravic, saj ne bodo vodile k medsebojnemu zaupanju in zbliževanju. Žal so tudi stereotipi pri nekaterih lokalnih prebivalcih tako ponotranjeni, da so že skoraj neprebojni, pa čeprav niso vsi Romi kriminalci, goljufi, nasilneži in izkoriščevalci socialnih podpor.
Delo na dolgi rok
»Ko se pogovarjamo o romski manjšini, je vedno dobro imeti pred očmi širšo sliko, sicer prehitro pridemo do položaja, ko nekaj problematičnih oseb meče negativno luč na celotno romsko skupnost v določeni regiji,« pred posploševanjem svari tudi dr. Janez Pirc z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki se raziskovalno ukvarja z romsko manjšino.
Po njegovih besedah žal prek medijev do javnosti pridejo predvsem takšne zgodbe, čeprav imamo na primer na jugovzhodu države posameznike iz romske skupnosti, ki so uspešni tudi na področju srednješolskega izobraževanja ali še višje, vendar se o njih ne sliši ali pa se tudi sami ne želijo izpostavljati.
Delo na področju vzgoje in izobraževanja Romov, ki je z vidika vpliva na njihove bodoče perspektive največji izziv, je delo na dolgi rok, poudarja Pirc. Hitrih, pozitivnih premikov zaradi zaostankov Romov na številnih področjih pa ne moremo pričakovati čez noč. Zato bi moralo biti medresorsko povezovanje okrepljeno s sistemskimi ukrepi za Rome tako na državni kot na lokalni ravni na področju zaposlovanja, urejanja bivanjskih/infrastrukturnih pogojev, sociale, saj so dejavniki prepleteni. »Pozitivni premiki samo na enem od teh polj, čeprav gre lahko za dobre ukrepe, enostavno niso dovolj za Rome v tistih okoljih, kjer so najbolj vsesplošno marginalizirani.«
Po njegovi oceni so institucije prepočasne. Nekateri koraki so pravi, vendar niso zadostni. Na področju izobraževanja so okrepitev romski pomočniki, ki so tudi sistematizirani, a jih je še premalo oziroma so do njih upravičene le šole z dovolj romskimi učenci. Pirc pravi, da morajo biti pričakovanja pri delu z romskimi otroki realna in da je velik napredek pogosto že to, da razvijejo večjo resnost pri pristopanju do pouka, da so manj odstotni, da imajo interes za sledenje snovi. Mnogim je treba pomagati tudi pri učenju slovenskega jezika.
»Razumem, da sta lahko na lokalni ravni prisotna določena jeza in gnev, toda ukrepanje na lastno pest ali celo na neke nezakonite načine in grožnje z izgonom posameznikov so zadeve, o katerih sploh ne bi smelo biti govora. Na tak način se sistemsko ne bo rešilo prav nič. Tudi samo povečan nadzor in represija nista ustrezen odgovor,« še opozarja dr. Janez Pirc.
Tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina ob primeru, ki je sicer obsojanja vreden ter zahteva skrben in odgovoren premislek, opozarja, da naraščajočega nasilja med mladimi nikakor ne moremo povezovati le s predstavniki romske skupnosti. Varuh ob obiskih na terenu in na podlagi obravnavanih pobud zaznava številne težave sobivanja romskega in večinskega prebivalstva. »Dolžnost države je, da s pozitivnimi ukrepi omogoča varno sobivanje in hkrati ščiti tako pravice romske skupnosti kot večinskega prebivalstva,« poziva Svetina.
