Zato mislim, da bi bilo prav, da bi še pred razpisom natečaja za novi spomenik organizirali serijo javnih razprav o vprašanju, zakaj sploh postavljamo spomenik na mestu, kjer je bila pred triintridesetimi leti dvignjena slovenska zastava, in kaj od spomenika pričakujemo? Katere so tiste vrednote, ki jih želimo obeležiti, in zakaj? Ali lahko o spomeniku razmišljamo tudi drugače kot o v kamen in bron prevedenem političnem govoru? Mora biti spomenik vedno samo slavilen ali je lahko pluralen in kritičen? Ima lahko spomenik namesto klicaja vprašaj?
Transparentno razpravljati o spomeniku pomeni poskrbeti, da bo imel močan družbeni temelj. Pomeni tudi poskrbeti, da ne bo izzvenel kot poceni gesta političnega rokohitrstva, ampak kot dejanski izraz skupnih vrednot in tudi dilem. Predvsem pa pomeni, da spomenik ne more in ne sme postati Potemkinova vas, da za njim skrivamo neuspehe samostojne države, ki jih ni malo. Dvajseto stoletje nam je zelo jasno pokazalo, da niti tone granita niti kilogrami brona ne preprečujejo padca spomenika. Javna demokratična razprava pa ga morda lahko celo utrdi. x Delo
