Stanovanjska oskrba gospodinjstev v Sloveniji je nezadostna, seveda če potrebo po stanovanju priznavamo kot temeljno človekovo potrebo in pravico. Socialno funkcijo stanovanja uresničujemo v zelo okrnjeni obliki. Lastniška stanovanja so cenovno težko dosegljiva celo višjemu srednjemu sloju. ...
Začeli niso niti ene celovite prenove soseske niti enega objekta nove stanovanjske zadruge. Na nerazvitost inštrumentov, s katerimi bi politika lahko podpirala in usmerjala, kaže tudi naslednji skoraj neverjeten primer; novoustanovljena stanovanjska zadruga se je z občino uspela dogovoriti za zemljišče pod ugodnimi pogoji, toda (pozor!) v osmih letih niso našli legalnega načina za izvedbo.
In kje so šele druge sistemske spodbude, na primer davčne olajšave, subvencije, dotacije, posojila in garancije, s katerimi v drugih državah v ponudbo dostopnih najemnih stanovanj pritegnejo druge subjekte? Kje so razpisi za razvojne sheme za konkretne stanovanjske projekte, kjer so v istem paketu s spodbudami tudi zahtevani pogoji in pravila izvedbe?
O nerazvitosti stanovanjske politike največ pove primerjava z našo energetsko politiko oziroma njenim sklopom energetske prenove stavb. Tu imajo nove tipe inštrumentov (nepovratna sredstva, garancije, kompleksna shema financiranja itd.) in tudi stalen sistemski vir sredstev, česar pa stanovanjska politika za stanovanjsko oskrbo nima. (Sobotna priloga Dela)
