»Civilna zaščita v naši regiji je danes tako operativna predvsem zato, ker nas je narava sama že ob žledolomu prisilila, da smo začeli delati drugače. Naučili smo se, da se moramo začeti med seboj bolj povezovati in delati timsko. Tega prej ni bilo oziroma je bilo premalo. Največji nauk je bil, da en sam štab ni nič, deset štabov skupaj pa smo kepa moči in energije. Ta izkušnja se je kot naša prednost izkazala tudi pozneje, pri covidu, požaru in nenazadnje poplavah,« poudarja Sandi Curk, poveljnik regijskega štaba civilne zaščite za Notranjsko, ki ga je širša slovenska javnost spoznala prav po zaslugi uspešnega vodenja postojnskega kriznega štaba ob žledolomu. Že takrat se je izkazalo, da naš sistem zaščite in reševanja dobro deluje, a da morajo biti tudi štabi sestavljeni po strokovnem, in ne političnem ključu. »V občinskih štabih so bili takrat tudi ljudje, ki so bili tja postavljeni na podlagi nekih zgodb na volitvah in za katere se je izkazalo, da za to delo nimajo ne znanja ne volje,« izpostavlja eno od anomalij, ki je danes ni več. Tudi najbolj prizadete občine so po njegovem naredile velike korake naprej, kar zadeva pripravljenost in opremljenost njihovih služb, javnih podjetij in koncesionarjev za ukrepanje v izrednih razmerah. Predvsem pa se je že takrat pokazal velik pomen solidarnosti in lastne pripravljenosti.
Doma je koristno imeti vsaj
nekaj zaloge hrane in vode
Curk pravi, da je bil žled zanj svojevrstna šola življenja. »Pravzaprav se do tistega trenutka, kot verjetno še marsikdo, nisem povsem zavedal, kako zelo smo odvisni od elektrike, nekateri dobesedno življenjsko.« In najprej so reševali prav posameznike, ki so imeli doma različne medicinske aparature. In seveda oskrbo z vodo. »Vsak izpad elektrike lahko ogrozi oskrbo z vodo. Zato bi morali imeti vsi doma, sploh v ekstremnih vremenskih razmerah, vsaj dva platoja vode v plastenkah. Podobno velja za hrano. Ob žledu smo ugotovili, da imajo ljudje doma večinoma eno- ali dvodnevno zalogo hrane. Ko so ostale trgovine zaprte, je bil večji problem kot elektrika to, da ni bilo doma nič hrane, niti žgancev. Družine, ki so imele dobri stari 'šporget' na drva, so se javile, da so pripravljene kuhati tudi za druge.«
Ključna naloga je bila ponovna vzpostavitev električnega omrežja, dotlej pa so bili v pomoč agregati, ki so prihajali iz več držav. Napori delavcev elektropodjetij so bili nadčloveški in veliko so tvegali. »Kljub temu da je bilo zelo težko, so ostali lepi spomini na kolegialnost in sodelovanje vseh, ki smo delali za odpravo teh razmer,« se največje škode v zgodovini elektrodistribucijskega sistema Slovenije spominja Radko Carli, direktor sektorja za distribucijsko omrežje pri Elektru Primorska.
Nadzemno omrežje
zamenjujejo s podzemnim
Žled je pokazal, da je treba povečati zanesljivost in odpornost elektrodistribucijskega sistema. »Najučinkovitejši ukrep je gradnja podzemnega omrežja namesto nadzemnega, kar pa je seveda precej dražje. Usmeritev, ki smo jo takrat sprejeli, je bila, da kar gradimo na novo, večinoma gradimo podzemno,« odgovarja Carli. Že kmalu po žledu so kablovod zgradili med Postojno in Pivko, kablovodi pa so v izvajanju oziroma načrtu še na nekaterih magistralnih odsekih. Sprejeli pa so tudi druge ukrepe. »Takrat se je kot zelo pomemben izkazal naš sistem zvez, ki je deloval ves čas in brez katerega bi bili veliko manj učinkoviti. Odločili smo se, da ga nadgradimo v digitalni sistem zvez,« pravi Carli.
Že skoraj polovica
poseka je sanitarnega
Daleč največjo in daljnosežno škodo pa je žledolom pustil v gozdovih. »Zaradi žledoloma in namnožitve podlubnikov se je v najbolj prizadetih gozdovih povečal delež mladega gozda, zmanjšala se je površina pretežno smrekovih gozdov in tudi delež smreke v lesni zalogi gozdov,« na vprašanje, kakšno je stanje danes, odgovarjajo v Zavodu za gozdove Slovenije. In dodajajo, da na obnovljenih površinah z deli za obnovo in nego gozda usmerjajo razvoj v gozdov z bolj raznovrstno drevesno sestavo. S sajenjem sadik povečujejo tudi gensko pestrost gozdov. »Cilj je povečati odpornost gozdov proti podnebnim spremembam, zato povečujemo biotsko raznovrstnost in strukturno razgibanost gozdov.« Od leta 2014 so bili sicer gozdovi v večjem obsegu poškodovani še v vetrolomu leta 2017, ki mu je prav tako sledila namnožitev podlubnikov. Vetrolom je poškodoval tudi že predhodno v žledu poškodovane gozdove. Vse pogostejša so lokalna neurja z močnim vetrom. V zavodu spomnijo tudi na požar na Krasu leta 2022, lanskoletni vetrolom in poplave, napade podlubnikov in obilne padavine. »Zato je o normalizaciji stanja, kakršno je bilo pred letom 2014, težko govoriti.« Prav zaradi podnebnih sprememb pri gospodarjenju z gozdovi stopajo v ospredje sanacija poškodb v gozdovih in ukrepi za varstvo gozdov. »V zadnjih letih predstavlja sanitarni posek poškodovanega in obolelega drevja v slovenskih gozdovih že okoli polovico vsega poseka v gozdovih. Z naraščanjem deleža sanitarne sečnje pa se manjša dohodek lastnika gozda, zmanjšuje se varnost pri delu v gozdu, nastajajo motnje na trgu gozdnih lesnih sortimentov in gozdarskih storitev, poleg tega pa se zmanjšuje tudi možnost gozdarske stroke in lastnikov gozdov, da bi z načrtnimi ukrepi vplivali na bodočo strukturo gozdnih sestojev,« opozarjajo. Prav prilagajanje drevesne sestave bo z vidika izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, ključno. »Načrtno zmanjševanje deleža smreke na zanjo neprimernih rastiščih moramo nadaljevati, pospeševati moramo pestro paleto drevesnih vrst, ki sodijo v naravno zmes drevesnih vrst, ter njihovo gensko pestrost,« poudarjajo v zavodu.
