Da bo nekoč oskrbnik planinske koče, je danes sedeminšestdesetletni Franci Beguš, rojeni Leščan, vedel že v mladih letih. Še preden je postal oče in ga je ljubezen pred dobrimi štiridesetimi leti pripeljala v Ljubljano, kjer se je zaposlil v delavnici Kolinske, je svoji bodoči ženi, profesorici klavirja, povedal, da si bosta nekoč našla delo oskrbnika kake ne preveč oblegane koče, kjer jima bodo lahko v miru na inštrumente igrali njuni otroci. Želja se je Franciju, ki se je v mladosti posvečal alpinističnemu plezanju, uresničila nekaj let pred upokojitvijo, ko je zaradi hudih bolečin v ramenih opustil kovinarska dela. Plezanje po lestvah in postavljanje ograj mu ni več godilo, zato se je iskreno razveselil, ko so ga izbrali za oskrbnika Kranjske koče na Ledinah. V objemu gora nad Jezerskim je ostal pet let, potem je koči, v kateri je občasno prirejal koncerte klasične glasbe, pomahal v slovo. »V vseh teh letih niso odgovorni v planinskem društvu naredili nič, kupili so zgolj hladilnik, jaz pa sem želel napredek,« se spominja Beguš.

Na Orožnovo kočo za Liscem pod Črno prstjo je bil navezan že dolgo, tudi zato, ker imata tašča in tast v Ukancu vikend in je s svojimi tremi otroki med obiski gora pogosto hodil mimo. Tega, da mu na planini niti v petnajstih poskusih ni uspelo priti do pijače, ne skriva. »Veste, ta postojanka je bila v tistem času precej zaprta in zanemarjena, zato sem jo v minulih devetih letih postavil pokonci z veliko muke, in še vedno nisem tako daleč, kot bi želel biti. A počasi se daleč pride. Kljub čudoviti lokaciji, stran od obleganega Triglava, se sem poleti ne zgrinjajo trume pohodnikov, velika prednost te koče sta zato mir in tišina,« je zadovoljen Franci. Ne le obilo dela, kot najemnik vsako leto v kočo investira tudi precej denarja. Štiri hladilnike je denimo do vrha hriba, do koder je treba z Raven pod Koblo poleti po strmi skalnati poti pešačiti vsaj poldrugo uro, pozimi pa zaradi snega tudi večkrat toliko, prinesel na lastnem hrbtu. »Že deveto leto poslušam, da bodo uredili gozdno vlako, pa še danes ni končana, zato sem šel letos v investicijo štirikolesnika, da sem si vsaj malo skrajšal nošenje pijače, hrane in vsega ostalega, kar potrebujem za obratovanje koče na 1346 metrih nadmorske višine,« pojasni Beguš, ki mu pri nošenju tovora v nahrbtniku vselej radi priskočijo na pomoč tudi pohodniki. Ti poleg Francijeve nalezljive dobre volje in gostoljubja poleti najbolj pohvalijo njegovo izvrstno joto iz repe, kisane na tropinah, pozimi pa odlične vampe ter bučni golaž in enolončnico z lečo, ki tekneta tudi veganom, medtem ko se sladkosnedi ne morejo upreti skutnemu zavitku z marelicami in jabolčnemu zavitku s svežimi slivami.

Simfonični orkester na
1346 metrih nadmorske višine

»Veste, če oskrbnik planinske koče ne kuha rad, potem nima smisla, da opravlja to delo. V koči se je treba spoznati na različne stvari in delati, kot da delaš samo zase, potem pride tudi uspeh. Oskrbnik mora imeti vselej nasmeh na obrazu, pa ne bleferskega, ampak pristnega, prav tako ne sme svojih težav nikoli prenašati na druge,« pove Franci in doda, da je zaradi vse več tujih pohodnikov tudi v gorah čedalje pomembnejše dobro znanje tujih jezikov. »Če bi poleg osnov angleškega jezika dobro obvladal še vsaj štiri tuje jezike, bi marsikateremu pohodniku lažje dopovedal, naj ne izziva usode. Ravno včeraj sem imel pred kočo pet mladeničev, dva sta mi prisluhnila, trije pa so šli kljub temu, da sem jih opozoril, da se bliža huda nevihta s strelami in močnim grmenjem, naprej proti Črni prsti ... Nisem policist, a neodgovornim pohodnikom vseeno povem, da imajo bohinjski gorski reševalci že tako polne roke dela,« je odločen Franci, ki vseskozi opozarja, da so danes številni pohodniki preveč samozavestni, še posebej ženske znajo biti odrezave in zamerljive, ko jih denimo sredi maja opozori, da je višje v gorah še vedno sneg in da za varno gibanje nujno potrebujejo cepin.

Pri delu oskrbnika planinske koče Beguša veselijo tako prijeten klepet z ljudmi kot kuhanje in nenehne izboljšave, za katere sicer meni, da so gredo prepočasi, a so za to pogosto krivi predstavniki planinskih društev, ki so lastniki koč. »Po svoje jih razumem, saj gre za amaterizem, a če si v upravnem odboru društva, potem je treba delati in stvari urediti,« je jasen kleni Gorenjec. V soboto, 5. avgusta, bodo po njegovi zaslugi ob gostovanju glasbenega tria z bernske akademije pred Orožnovo kočo vnovič zadoneli zvoki klasične glasbe. Tem odvisno od vremena in letnega časa pod mogočnimi vršaci običajno prisluhne od petdeset do dvesto ljubiteljev glasbe in aktivnosti na prostem. Pa je Franciju Begušu v vlogi predanega oskrbnika koče sredi neokrnjene narave ponoči, ko daleč naokoli ni človeške duše, ali takrat, ko zunaj divja neurje, kdaj neprijetno in ga je strah za življenje? »Nimam se česa bati. Pred časom sem imel v mraku, ko sem tovoril pijačo do koče, bližnje srečanje z medvedom, a se je vse skupaj srečno končalo. Tudi grmenja in bliskanja se ne bojim, takrat še celo bolje spim! Morda bi se ustrašil le v primeru, da bi me v koči naenkrat obiskalo pet brhkih deklet ...« piko na i klepetu v smehu postavi sogovornik.