»Če sprejmeš to politično funkcijo, prihajaš v okolje, ki je napeto in konfuzno, pa tudi konfliktno in stresno. Bi zmogel to breme?« je nekdanji koordinator Levice takrat neposredno vprašal svojega bodočega sodelavca. Feketija ga je pogledal skozi očala in mirno odgovoril: »Veš kaj, mene še nikomur ni uspelo užaliti v življenju.« Posel je bil sklenjen, Mesec pa se glede potenciala dotlej politično neznanega makroekonomista ni zmotil. »Strokoven, preudaren in umirjen,« ga namreč drug za drugim opišejo tako na sindikalni kot delodajalski strani. Tisti, ki iz izkušenj o tovrstnih pogajanjih nekaj vedo, povedo, da v primerjavi s predhodniki zlepa ni podlegel konfliktom, tudi ko je kdaj loputnilo z vrati ali so se povišali toni in bi komu drugemu že trikrat počil film. Njegovo glavno orožje, kot pravijo sogovorniki, je suverena argumentacija.
Mesec ga opiše kot erudita, kar je lepa beseda za nekoga, ki o eni ali več stvareh zelo veliko ve. To, da ima za večino vprašanj na dlani odgovor in da tam, kjer bi večina videla problem, zna videti rešitev, so na pogajanjih spoznali tudi socialni partnerji. Znal je prisluhniti nemalokrat diametralno nasprotnim stališčem, znal pa je tudi jasno argumentirati, ko stvari politično ali strokovno niso pile vode, sta ga opisala tako predsednica zveze svobodnih sindikatov Lidija Jerkič kot šef obrtne zbornice Blaž Cvar. »Igor je oseba, ki ima življenje zunaj tega političnega procesa, kar mu daje določeno mero samostojnosti, ki je morda pri kom drugem ne vidimo,« pa osebnostno držo Feketije oriše državni sekretar Dan Juvan, s katerim si delita delo na ministrstvu.
Drži – leta 1978 rojeni Celjan, ki je v četrtem največjem slovenskem mestu obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, se znajde na zelo različnih področjih. V šolskih letih je najprej treniral rokomet, pozneje karate in košarko, ki jo rekreativno igra še danes. Sicer s slabim prirojenim posluhom, kot pravi sam, a uvidevnimi in vztrajnimi učitelji in mamo, je uspešno obiskoval tudi glasbeno šolo. V bendih je na podlagi tega znanja igral klaviature, bas in tubo, v orkestru pa tubo. Napisal je tudi več sto priredb za bende in orkestre. Eno izmed teh, ki jo je napisal za celjskega pianista in pevca Uroša Perića, je posnel in še izvaja Big Band RTV Slovenija. V zadnjem desetletju sodeluje s Celjskim godalnim orkestrom pod vodstvom Nenada Firšta.
V tem času je občasno nastopal tudi z vizualnim umetnikom Markom Požlepom. Leta 2014 sta recimo v šestih dneh pripravila šest koncertov v šestih domovih za starejše v državah nekdanje Jugoslavije. Turnejo sta začela na Teznem v Mariboru, nato sta obiskala Opatijo, Risan v Črni gori, Sarajevo, Skopje in Jagodino v Srbiji, iz česar je nazadnje nastal dokumentarni performans Bolj čudno od raja. Kot aktiven glasbenik je Feketija vseskozi močno vpet tudi v domači mestni utrip in celjski umetniški milje. Tamkajšnji župan Matija Kovač o njem pove, da je zanesljiv človek z ogromno znanja in vedno izdelanim mnenjem. Ob tem navrže anekdoto, kako podžupan Samo Seničar o Feketiji rad reče, da je distribucija talentov nepravična, češ, »Igor jih ima šest, marsikdo pa nobenega«.
Enega izmed njegovih talentov je prepoznal tudi ugledni ekonomist Bogomir Kovač in ga po koncu študija pred dvajsetimi leti kot zunanjega sodelavca povabil k poučevanju makroekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti. »Že 47 let sem v tem poklicu, v katerem človek razvije zelo dober občutek za presojo ljudi. V petih minutah moramo namreč znati nekako prebrati človeka. Pri njem nisem potreboval niti pet minut,« poudari Kovač. Feketija, ki ima jasen, didaktičen nastop tudi v politiki, pa o svojih ekonomskih prepričanjih pove, da nikoli ni bil navdušen nad ustoličeno ekonomsko teorijo. Saj da ta bolj kot k resničnemu razumevanju kapitalizma kot obstoječega družbenoekonomskega ustroja stremi k njegovemu opravičevanju in navduševanju nad lastno metodološko prefinjenostjo.
Zaradi takšnih in podobnih idej se zgodi, da ga kdo izmed stanovskih kolegov opiše kot nekoga, ki živi v 19. stoletju, v prevodu torej kot nekoga, ki mu ni tuja marksistična misel. To, da ekonomije ne moremo misliti na primer brez uvida, da to, da ima nekdo v lasti podjetje, drugi pa ne, vpliva tudi na njun družbeni odnos, torej to, »kdo lahko koga drži za jajca«, je bila seveda ena izmed stičnih točk, ki je pripeljala do sodelovanja z Levico. Članske izkaznice stranke sicer nima. »Ne gre za kakšen vsebinski pomislek, ampak intimno odločitev, da nisem član nobene stranke.« Javnost bo njegove prve politične korake razumljivo presojala predvsem po pokojninski reformi. O izračunih za novimi pravili pokojnin, za katerimi trdno stoji, bo sicer svoje moral pokazati čas, je pa pod črto tako strokovno kot po izkazani politični zrelosti v tej zahtevni, maratonski štafeti, v kateri je sodelovala kopica ljudi, prispeval enega ključnih deležev.
Ni skrivnost, da sta se z ministrom Mescem, ko sta prvič sedla za mizo, sprva navdušila nad islandskim in danskim pokojninskim sistemom ter ju vzela za zgled, pri čemer so jima pri teh prvotnih idejah ploskali zgolj v svetu stranke Levica, drugje pa so ju spraševali, ali sta nora. Ko sta se sprijaznila, da je slovenski pokojninski sistem kot tanker, ki ga lahko obračaš le počasi in postopoma, je nato v socialnem dialogu nastala v sredo potrjena različica. »Če se je mestoma zdelo, kot da plavam na 1500 metrov s kamnom okoli vratu in eno roko zvezano za hrbtom, sem priplaval do konca, ne da bi utonil. Olimpijski rekord sicer ni padel, kup je še stvari, ki bi jih želel v noveli, sem pa zadovoljen, da končni dogovor v primerjavi z izhodišči, ki so precej bolj poudarjala vzdržnost, v veliko večji meri naslovi blaginjo,« pove Feketija.
