»Če še pred nekaj leti na domačem trgu ni bilo mogoče najti dovolj zidarjev, voznikov, kuharjev, natakarjev, varilcev, danes skoraj ni več dejavnosti, v kateri ne bi potrebovali tuje delovne sile,« pravi Danijel Okilj iz agencije za zaposlovanje Adecco, kjer imajo v zadnjem obdobju zelo veliko dela. Sodelujejo z več kot 300 slovenskimi delodajalci, tudi največjimi zaposlovalci.
Okilj ocenjuje, da se bo – tudi na račun zadnje poenostavitve in pohitritve postopkov zaposlovanja – priliv tujih delavcev nadaljeval, kolikšen bo, pa bo odvisno tudi od gospodarskih razmer. »Vsekakor moramo vztrajati pri tem, da smo za tujce prijazna država,« poudarja. Bazen bivših držav nekdanje Jugoslavije po njegovem še zdaleč ni prazen, je pa res, da je pridobivanje kadra na tem področju zahtevnejše. »Treba je znati poiskati te ljudi in jim ponuditi dobre pogoje, saj imajo na mizi bistveno več ponudb, kot so jih imeli včasih,« pravi in dodaja, da se tudi Nemčija bolj opira na zahodni Balkan. Račun delavca iz Bosne in Hercegovine pri tem je jasen. Razlika v plači, ki je ključni dejavnik pri odločitvi (bližina Slovenije ali jezikovna sorodnost štejeta manj), ni več tako velika, če upošteva tudi visoke življenjske stroške, na primer najemnino. Zagotovitev stanovanja ali sofinanciranje najemnine so glavne ugodnosti, s katerimi nekateri delodajalci že tekmujejo med seboj. V prednosti so pri tem predvsem gradbena in gostinsko-turistična podjetja, ki imajo lastne kapacitete.
Izkušnje delodajalcev v glavnem pozitivne
»Zaposlovanje tujih delavcev je postalo nujno, saj na trgu delovne sile in ob trenutni stopnji brezposelnosti težko najdemo zadostno število domačih kandidatov za prosta delovna mesta,« potrjujejo v Petrolu, kjer tujci delajo predvsem v maloprodaji in skladiščih. Z njimi imajo pozitivne izkušnje.
Da je zaposlovanje tujcev nujno za nemoten potek proizvodnje, so jasni tudi v Perutnini Ptuj, kjer tujci, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije, predstavljajo že približno 28 odstotkov njihove delovne sile. »Delo z njimi pogosto zahteva več truda pri razumevanju in spoštovanju slovenske zakonodaje ter pravil, povezanih z delovnim procesom,« ugotavljajo. V Sparu imajo tujih delavcev od 10 do 15 odstotkov, delajo v distribucijskem centru, pekarni in mesnici, deloma pa tudi v prodajalnah. Poleg delavcev iz nekdanje Jugoslavije zaposlujejo tudi Indijce in delavce s Kosova. »Izkazali so se kot zanesljivi in učinkoviti,« pravijo.
Delavci iz Indije in Egipta niso več nobena posebnosti niti v družbi Sava Turizem. Tisti tujci, ki so se naučili slovenskega jezika, opravljajo delo tudi v strežbi, sicer pa v kuhinji.
Postopki dolgotrajni predvsem za azijske delavce
Vsi delodajalci kot glavno oviro pri zaposlovanju tujcev izpostavljajo dolgotrajne in zapletene birokratske postopke, zato pozdravljajo ukrepe interventnega zakona, ki omogočajo hitrejši postopek zaposlitve za tujce, ki pri nas že zakonito prebivajo. Toda za Azijce, za katere so postopki najzahtevnejši, to ne pride v poštev. V družbi Sava Turizem ob tem menijo, da bi bilo tudi državljanom Indije, Nepala in Egipta smiselno omogočiti vstop brez vizuma.
V Perutnini Ptuj se pri proizvodnih delavcih pogosto soočajo z ovirami v postopku kontrole trga dela, ki ga izvaja zavod za zaposlovanje. »Pogosto ne prejmemo soglasja, saj zavod meni, da so v evidenci brezposelnih ustrezni kandidati.« Pogoj za izdajo soglasja je namreč, da v evidenci brezposelnih ni ustrezne osebe.
Delodajalci se tudi strinjajo, da je ustrezna integracija tujih delavcev ključna za njihovo zadovoljstvo ter uspešnost v delovnem in širšem okolju. Delodajalske organizacije so doslej nasprotovale zamislim, da bi moral delodajalec ob prvi zaposlitvi tujca temu na svoje stroške in v okviru delovnega časa zagotoviti tečaj slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe. »Za integracijo sta odgovorna tako država kot delodajalec, pri čemer delodajalec integracijo delavca omogoča v praksi v sklopu delovnega procesa, medtem ko bi moralo učenje slovenskega jezika in spoznavanje družbe (torej teoretični del) potekati zunaj delovnega časa, financirati pa ga mora država. Ta je na koncu tudi prejemnica prispevkov iz naslova zaposlitve delavca iz tujine,« pravijo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. V praksi se izkazuje, da programi za delavce niso dovolj prilagojeni, zato ni nepomembno, ali jih delodajalci spodbujajo k udeležbi oziroma ali jim jo omogočijo ali ne.
V Savi Turizem so na lastno pobudo razvili vrsto ukrepov, ki podpirajo vključevanje tujih sodelavcev, na primer mentorstvo, ki vključuje tudi podporo pri učenju slovenskega jezika in razumevanju poslovne kulture. Tudi v Petrolu delavce vključujejo v interne izobraževalno-uvodne programe in jim ponudijo ustrezno podporo. Spar pa poleg organizacije brezplačnih tečajev slovenskega jezika tujim delavcem pomaga tudi pri urejanju formalnosti in splošni integraciji.
Kakšni so pogoji za bivanje in zaposlovanje tujcev v Nemčiji?
Na Slovensko-nemški gospodarski zbornici so nam pojasnili, da nemški zakon o priseljevanju kvalificiranih delavcev določa različna dovoljenja (dovoljenje za prebivanje, modra karta EU, ICT kartica in mobilna ICT kartica). Tujec mora imeti zagotovljena sredstva preživljanja, ne sme obstajati razlog za izgon, imeti mora tudi konkretno ponudbo za zaposlitev in izkazati enakovrednost kvalifikacij oziroma priznano tujo univerzitetno diplomo. Dokazilo o znanju nemškega jezika ni potrebno za vstop kvalificiranega delavca z veljavnim dovoljenjem za prebivanje v Nemčiji. Od reforme iz leta 2023 lahko kvalificirani delavci pridejo v Nemčijo tudi brez predhodnega postopka priznavanja, pač pa se ta začne hkrati z zaposlitvijo. Pogoj je, da je kvalificirani delavec končal dve leti usposabljanja in da je njegova kvalifikacija priznana v matični državi. Dokazati mora tudi, da ima znanje nemškega jezika na ravni najmanj A2.
Uvedena je bila tudi kartica priložnosti za iskanje zaposlitve v Nemčiji, ki temelji na točkovnem sistemu. Merila za izbor vključujejo kvalifikacije, znanje nemškega in angleškega jezika, poklicne izkušnje, povezave z Nemčijo, starost in zmožnosti spremljajočega zakonca ali partnerja.
Pospešen postopek za pridobitev potrebnih dovoljenje za tuje kvalificirane delavce traja približno štiri mesece. Podjetja pa lahko ob plačilu višjega prispevka za obravnavo (411 evrov) hitreje pridobijo potrebna dovoljenja.
Država ponuja tečaj integracije, ki se ga morajo udeležiti na primer novi priseljenci, ki se ne znajo preprosto ustno sporazumevati v nemščini ali še nimajo zadostnega znanja nemškega jezika, ali tujci, ki že nekaj časa živijo v Nemčiji in potrebujejo posebno integracijo.
Integracijskemu tečaju sledi jezikovna pomoč v zvezi z zaposlitvijo. Zvezna vlada podpira tudi integracijske projekte, ki spodbujajo socialno vključevanje in krepijo socialno kohezijo.
Načeloma polovico stroškov integracijskega tečaja krije udeleženec, drugo polovico pa država. Trenutno morajo udeleženci za vsako uro integracijskega tečaja plačati 2,29 evra. Splošni integracijski tečaj obsega 700 ur (600 ur jezikovnega tečaja in 100 ur orientacijskega tečaja). Prispevek za splošni integracijski tečaj tako znaša 1603 evrov.
