Potem ko je kazalo, da se bosta vodstvi obeh ustanov vendarle dogovorili, se je spor med UKC Ljubljana in bližnjo medicinsko fakulteto znova zaostril. Medicinska fakulteta je v četrtek zvečer petkov sestanek odpovedala, a se je generalni direktor UKC Ljubljana Marko Jug z ekipo tja vseeno odpravil - in ostal pred zaprtimi vrati. Medicinska fakulteta se je začela pripravljati na prekinitev opravljanja storitev za največjo bolnišnico, ki je v veliki meri odvisna od tega sodelovanja. V kliničnem centru in na medicinski fakulteti se ne strinjajo niti o predmetu trenutnih nesoglasij. Tudi pogledi na to, ali je dolg bolnišnice do fakultete res 43- milijonski, niso enotni.
Prerekanja o cenah
Dekan ljubljanske medicinske fakultete Igor Švab je dogajanje označil za »destrukcijo javnega zdravstva«. Zagotovil je, da je predlagani sporazum z UKC predvideval tudi razkrivanje elementov cen, ki jih zaračunavajo. Rešitev so poiskali tudi glede načina razkrivanja teh podatkov, pojasnjujejo na fakulteti. Dogovor sicer ni izključen: Švab je povedal, da se je »pripravljen pogovarjati noč in dan«. S čim konkretno se ne strinjajo v kliničnem centru, mu ni jasno. Ustavitev, na katero se pripravljajo, sicer ne bi pomenila popolne prekinitve opravljanja storitev za klinični center od 15. decembra. Po današnjih napovedih bi zajela manj nujne storitve, na primer nekatere preglede tkiv.
V bolnišnici so danes omenjali svoje sume o strahovih medicinske fakultete, da bi klinični center povečal svojo diagnostično dejavnost. Jug pa ni skrival, da s predlogi nasprotne strani glede razkrivanja cen niso zadovoljni, saj po njihovem takšne informacije ne bi bile dovolj povedne. V bolnišnici za zdaj ocenjujejo, da so cene medicinske fakultete nesorazmerne in da so nekatere tudi po nekajkrat previsoke. Izpostavili so tudi predlog, po katerem bi s pridržkom plačevali vse sprotne račune, »tudi če so sporni«, in poskrbeli za dodatna plačila za zagotavljanje likvidnosti medicinske fakultete. Storitve si skušajo v bolnišnici sicer zagotoviti tudi drugje, a so že ocenili, da sodelovanja z bližnjo medicinsko fakulteto ne bodo mogli nadomestiti čez noč in v celoti. Ker bi prekinitev vplivala na zdravljenja pacientov, bi se lahko zatekli k predlogu začasne odredbe, s katerim bi si skušali v UKC Ljubljana storitve medicinske fakultete v času spora zagotoviti prek sodišča.
Na ministrstvu za zdravje so klinični center in fakulteto pozvali, naj poiščeta rešitve za nemoteno opravljanje zdravljenj. Reševanje sporov na plečih bolnikov bi bilo nesprejemljivo, ugotavljajo na ministrstvu, to pa bi bilo tudi v nasprotju s poslanstvom obeh javnih zavodov. V zdravstvenem resorju, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel, nameravajo sicer preučiti možnosti dolgoročnih rešitev, ki bi jim dale pravno podlago za ukrepanje oziroma zaščito zdravja pacientov ob tovrstnih sporih.
Trki, ki se ponavljajo
Ljubljansko dogajanje sicer ni prvi spor o cenah, ki si jih med seboj zaračunavajo zavodi. V tistih zavodih, ki storitve kupujejo, so bili marsikdaj nejevoljni zaradi ravnanja ustanov, ki jih ponujajo. Ministrstvo za zdravje je stanje v javnih zavodih občasno presojalo s pomočjo nadzorov, a niso bila razmerja pri prodajanju storitev znotraj javnega sektorja niso bila nikoli povsem dorečena.
Pred dobrim desetletjem so se vrstili spori o cenah, ki jih je bolnišnicam zaračunaval Zavod za transfuzijsko medicino, se spominja Samo Fakin, takratni generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Bolnišnice si v takih primerih prizadevajo za čim nižje cene, ugotavlja Fakin, ki je tudi nekdanji minister za zdravje, svoj položaj pa skuša ohraniti ali izboljšati tudi druga stran. Kadar se zavodi oziroma njihova vodstva ne zmorejo dogovoriti med seboj, je potrebna zunanja regulacija, je ocenil Fakin, ki poudarja, da je treba prednostno poskrbeti za varnost državljanov. V stopnjevanje sporov bi moralo v ljubljanskem primeru po njegovem mnenju zato poseči ministrstvo za zdravje, nesoglasja med zavodi, ki so drug od drugega odvisni, pa ne bi smela pripeljati do prekinitev opravljanja storitev. »Gre za javni denar in javne instuitucije. Cene pa bi morale biti pregledne in čim bližje dejanskim stroškom,« je izpostavil.
Več preberite:
